Vlada naj obsodi etnično čiščenje!
Z Matejem T. Vatovcem pozivava Vlado RS, naj se končno postavi na pravo stran in obsodi turško vojaško agresijo nad Kurdi, v katerem NATO zopet kaže svoj pravi obraz.
Vložila sva poslansko pobudo vladi, v kateri pozivava, naj Slovenija obsodi turški (in s tem Natov) poskus etničnega čiščenja Kurdov. Besedilo pregledno opisuje problematiko in zgodovino izkoriščanja Kurdov ter pojasni, zakaj neimperialistična Slovenija v tem konfliktu nima kaj iskati in kako lahko sodeluje v njegovi preprečitvi?
“V sredo, 9. oktobra, je turška vojska pričela z okupacijo kopenskih sil, namreč z obstreljevanjem naselbin in vojaških položajev v Demokratični konfederaciji severovzhodne Sirije – Rožavi. Teden pred tem se je s sirsko-turške meje umaknila ameriška vojska. S tem je Trumpova administracija dala zeleno luč za invazijo, ki jo je turški predsednik Erdogan napovedoval že vse od leta 2015, ko so kurdske borke in borci svojo zemljo tako na sirskem kot na iraškem ozemlju uspešno ubranili pred Islamsko državo (ISIS). Slabih pet let kasneje se tako ponavlja isti scenarij, le da tokrat islamistični oboroženci Rožavo napadajo s severa z neposredno podporo Turčije. Tako sile NATA kot turške sile okupirajo tuje, t.j. sirsko ozemlje, kjer se Sirske kurdske sile in Sirska arabska armada praviloma nista spopadali.
Kurdinje in Kurdi so vse od začetka vojne v Siriji predstavljali tretjo strujo, ki ni bila v zavezništvu ne z Asadom ne z islamistično opozicijo. Sirska država je kurdski manjšini desetletja odrekala osnovne pravice, velik del islamizirane opozicije pa je deloval pod nadzorom Turčije, ki Kurde zatira že stoletje. Turčija se je namreč v preteklosti večkrat proslavila s sistematičnim diskriminiranjem kurdskega prebivalstva znotraj Turčije (torej lastnih državljanov, ki se po nacionalni pripadnosti opredeljujejo kot Kurdi), kršitvami človekovih pravic, požiganjem vasi, izvensodnimi poboji civilistov in oboroženih upornikov, mučenjem zapornikov in tako naprej. Kurdi so zavrnili vpletanje v državljansko vojno ter namesto tega začeli vzpostavljati nadzor nad ozemljem na katerem živijo in s katerega se je sirski režim začel umikati. Sedaj se nahajajo na ozemlju, ki je razpeto med velesile. Ob tem, da so kurdske borke in borci na svojih ramenih nosili levji delež bojev proti ISIS in drugim islamističnim skupinam, da je bilo ozemlje pod njihovim nadzorom z vseh strani obdano s sovražnimi silami in zato pod praktično popolnim embargom ter da so brez mednarodne pomoči v vseh treh kantonih poskrbeli za več sto tisoč beguncev iz drugih delov Sirije in Iraka, so hkrati začeli uresničevati svojo paradigmo pravične družbe. Osvobojeno ozemlje Rožava je osnovano na treh temeljih: na demokraciji svetov, ki jih sestavljajo vsi sloji in skupine prebivalstva, na radikalni emancipaciji žensk, ki vzpostavljajo vzporedne družbene strukture (vojska, policija, sodišča, ženske zadruge …) ter na ekologiji, ki je ključna za normalizacijo življenja na opustošenem severu Sirije, ki ga je centralizirana država spremenila v monokulturno žitnico.
Množični mediji o demokratičnem in progresivnem političnem projektu na severu Sirije večinoma molčijo. Njihovo poročanje je omejeno na premike in boje “kurdskih milic”, ob čemer nikoli ne pozabijo pristaviti, da nekatere izmed njih EU in ZDA uvrščajo na seznam terorističnih organizacij. Ne poročajo pa o tem, da vojaške sile v Rožavi (Sirske demokratične sile – SDF) poleg kurdskih sestavljajo tudi arabske, krščanske, turkmenske, armenske in druge enote, ki zagotavljajo samoobrambo vsem verskim in etničnim skupinam ter jim ponujajo enakovreden glas. Ravno kurdska politična tradicija demokratičnega konfederalizma s poudarkom na avtonomnih skupnostih je tista, ki nudi polno politično participacijo različnim družbenim skupinam v demografskem mozaiku severne Sirije in pomaga razreševati nasprotja med njimi. Avtonomija, ki so jo z več kot 10 tisoč padlimi borkami in borci ter mnogimi civilnimi žrtvami izborile Sirske demokratične sile, je tamkajšnjemu prebivalstvu ponovno omogočila dostojno in sorazmerno mirno življenje, ne pa životarjenje pod jarmom oblasti v Damasku.
Nedavna invazija turške vojske na sirski del Kurdistana ima več ciljev. Prvi in temeljni je razbiti kurdske milice, ki so igrale in še vedno igrajo ključno vlogo v boju proti t. i Islamski državi. Te milice namreč še vedno držijo v priporu okoli 12.000 zajetih islamskih borcev, katerih usoda je negotova. Drugi cilj je razbijanje demokratičnega samoorganiziranja prebivalk in prebivalcev na območjih pod nadzorom kurdskih milic, ki temelji na solidarnosti, vzajemni pomoči in enakopravnosti. Tretji cilj pa je vzpostavitev tamponske cone na ozemlju Sirije, v katero naj bi Turčija naseljevala begunce iz Sirije in Iraka, za katere bi morala, skladno z mednarodnim pravom, poskrbeti na lastnem ozemlju.
Vlada Sirske arabske Republike prisotnost turške vojske na svojih tleh vidi kot kršitev ozemeljske celovitosti in suverenosti. Turčija s svojim ravnanjem ponovno podžiga krizno žarišče, ki je bilo v ugašanju, in priliva novega olja na ogenj sirske državljanske vojne, ki že povzroča nove begunce, nove notranje razseljevanje in grozi, da se bo zaradi njenega ravnanja na prostosti znova znašlo na tisoče borcev t. i. Islamske države.
ZDA so se prejšnji teden torej umaknile in pustile prosto pot Turkom za masaker nad Kurdi ter za Erdoganovo teritorialno ekspanzijo. Erdogan je območje sam cinično poimenoval “koridor miru” oziroma »Izvir miru«. Turčija zatrjuje, da gre za t. i. “tamponsko cono”, varnostno območje na meji med Turčijo in Sirijo, ki ga bo Turčija vzpostavila na sirski strani. Takšni dikciji v svojih povzetkih sledijo tudi mediji. Tako je tudi RTV Slovenija poročala: “Erdogan je pojasnil, da želi Turčija uničiti grožnje sirske kurdske milice YPG (Ljudske zaščitne enote) oziroma jih pregnati z območja ob meji, na katero Erdogan nato namerava naseliti sirske begunce, ki so trenutno v Turčiji.“ Skoraj istočasno, že naslednji dan po turški invaziji, so svetovni mediji poročali o številnih civilnih žrtvah in množičnemu begu civilistov z omenjenega območja.
Erdogan nam pravzaprav zelo jasno sporoča, da je pričel z etničnim čiščenjem večinsko kurdskega prebivalstva na sirski strani meje Turčija – Sirija. Da bi ločila turške in sirske Kurde, namerava Turčija Kurde v Siriji pregnati z območja, kjer bivajo že od 11. stoletja dalje. Ali pa jih enostavno izbrisati z obličja Zemlje in tja umetno naseliti sirske begunce, torej večinsko arabsko prebivalstvo. Za vekomaj izbrisati ta nečistokrven pas avtonomije, svobode ter enakopravnosti spolov, ver in narodov. Turki niso na mirovni misiji, ampak na misiji etničnega čiščenja. Erdogan je odločen, da se bo znebil kurdskega trna v peti; njegov cilj so podjarmljenje, uničenje in zatiranje.
Za Turčijo to ni prvi primer okupacije tujega teritorija. Po II. svetovni vojni je od Francije, kolonialne gospodarice Sirije, dobila provinco Hatay, leta 1973 je okupirala dobro tretjino Cipra, med državljansko vojno s kurdskimi uporniškimi skupinami pa je svoje vojaške baze začela postavljati tudi v severnem Iraku. Pred dvema letoma si je prisvojila sirsko pokrajino Afrin (prav tako z večinsko kurdskim prebivalstvom). V Afrinu je kurdsko osvobodilno gibanje dosegalo največje uspehe, saj je bila regija sorazmerno mirna.
Turška grožnja Rožavi je grožnja prostoru svobode in enakopravnosti. Turška agresija bi uničila poskus izgradnje skupnosti, ki na prvo mesto postavlja človeško dostojanstvo, zgrajeno v najbolj težavnih pogojih. Spomnimo se ponovno na Islamsko državo in na njene grozote, spomnimo se bojev za Kobane, osvobajanja mesta za mestom in vasi za vasjo.
In nenazadnje – Turčija je članica in druga najmočnejša sila NATO pakta. Smo njeni zavezniki in sodelujemo tako operativno kot proračunsko z njeno vojsko, ki ta trenutek juriša nad Rožavo. Soodgovorni smo za novo destabilizacijo razmer na Bližnjem vzhodu, ki bo spet izgovor za zaostrovanje nadzora in represije doma, ko bo sledil nov val beguncev, nova krizna območja in nove državljanske vojne na Bližnjem vzhodu, medtem ko rane prejšnjih kriz še vedno krvavijo.
Spomnimo lahko tudi na kurdskega političnega aktivista in sindikalista Ismeta Kiliça, ki je bil nedavno neupravičeno pridržan ob vstopu v Slovenijo na podlagi mednarodne tiralice, ki jo je za njim izdala turška vlada, kljub statusu političnega azilanta in državljanstvu, ki ju je dobil v Nemčiji. V Turčiji je deloval sindikalno in mirovniško, kar je bilo dovolj za sistemske grožnje in preganjanje. Tako je bil pred 22 leti prisiljen zapustiti državo zaradi režimskega pregona, v odsotnosti pa je bil tudi obsojen na zaporno kazen. Nemčija je leta 1998 odobrila njegovo prošnjo za politični azil, leta 2008 pa mu podelila tudi nemško državljanstvo. Turčija ob izdaji takšnih tiralic niti ne računa na to, da ji bodo druge države izročale svoje državljane. Kazen je že sam “izročitveni pripor”, ki lahko v skladu z mednarodnim pravom po besedah Kiliçevega odvetnika traja do 30 mesecev. S tako kaznijo skušajo turške oblasti omejevati gibanje in svobodo pobeglih političnih nasprotnikov. Nesprejemljivo je, da Turčija zlorablja Interpolove tiralice za ustrahovanje nasprotnikov režima. Še bolj nesprejemljivo pa je, da je Republika Slovenija med državami, ki sodelujejo v političnem preganjanju, ki ga vodi Erdoganov režim. Kljub potrdilom o azilu in nemškem državljanstvu Kiliç tako ostaja v krempljih slovenskih sodnih mlinov.
V Levici menimo, da se lahko izognemo situaciji, ko bo naša uradna politika dvojno nenačelna. Kot zaveznik tako Turčije kot ZDA v okviru NATO pakta podpiramo novo destabilizacijo razmer na Bližnjem vzhodu, ki bo spet izgovor za zaostrovanje nadzora in represije doma.
Zaradi navedenega na Vlado RS naslavljava pobudo, naj:
– nemudoma obsodi turško vojaško agresijo in invazijo na sirski del Kurdistana (Rožave);
– nemudoma izpusti aktivista in sindikalista Ismeta Kiliça, ki ima v Nemčiji status političnega begunca;
– pozove turškega veleposlanika v Sloveniji na zagovor;
– javno pozove k takojšnjemu in brezpogojnemu umiku turške vojske iz sirskega ozemlja; ter
– nedvoumno izrazi protest znotraj struktur NATO pakta proti turški agresiji in invaziji na sirski del Kurdistana.
foto: AFP