Franta o fašizmu in svobodi
Franc Sever Franta je v nedavni Sobotni prilogi predstavil svoj nabor narodovih in osebnih vrlin. Če kdo sprašuje po seznamu vrednot NOB, jih najde v tem zapisu. Ustavil sem se pri enem od Frantovih opažanj.
Franta je borec, njegove besede pa v času, ko vsak teden prejmem obvestilo o novem pogrebu kakšnega udeleženca NOB, štejejo toliko bolj in so bogata zapuščina boja, ki je najbolj oblikoval družbeni red, katerega sadove še danes uživamo. V Delovi Sobotni prilogi je objavil zapis “Svoboda. Domoljubje. Tovarištvo. Samozavest. Socialna varnost.” s seznamom vrlin, ki skupaj tvorijo zdravo in varno družbo.
“Takrat, ko ljudje nimajo dovolj sredstev za preživetje, recimo kot upokojenci, ki nimajo denarja za kurjavo, ko so mladi ljudje zaposleni samo za kratek čas ‒ govorim o prekarnosti ‒, se počutijo ogroženi, prestrašeni in negotovi. Da, govorim tudi o otrocih, ki še niso videli in okusili našega morja, opozarjam na prenizke mesečne prejemke mnogih zaposlenih, ki so obremenjeni s strahom in grozo revščine. Vemo, da če ni razmer za uresničevanje socialnih pravic, ker smo socialno ogroženi, potem tudi ne moremo uresničevati ene najbolj temeljnih potreb, namreč potrebe po svobodi. Poudarjam: s socialno ogroženostjo je ogrožena tudi svoboda. Ko se v ljudi naselita strah in negotovost, izginjata spontanost in svoboda, vse to pa je lahko svilnata varianta fašizma ‒ in pohod fašizacije se je marsikje žal že začel.”
Vabim k branju na tej povezavi.
Sem pa, z vsem dolžnim spoštovanjem do borca, kritičen do ene njegove misli. O Šarčevi pokončni zunanji drži se ne strinjava. Vlada Marjana Šarca v svoji zunanji politiki in sicer ni drugačna od katerekoli njene predhodnice. Ko sosednji fašisti postavljajo žice, žice postavlja tudi on, ko izgubljeni na morju iščejo sredozemski pristan, ima v družbi nemih evropskih voditeljev tudi on bolj pomembne opravke. Ko pride Natov šerif po svojo nabirko, mu stiska roko. Tu je še seznam njegovih anti-socialnih politik, a z njimi ne bom niti začel. Zguglajte “ukinitev dodatka na delovno aktivnost”.
“Smrt fašizmu, svoboda narodu” je lahko rek na partizanski proslavi, ali pa življenjski moto, kot pojasni Franta.
Živimo v svetu, kjer sta tako fašizem kot pomankanje svobode odeta v svileno tančico. Govor na borčevskem mitingu, tudi če je premierov, ki ga pospremi mantra “SFSN”, tega problema ne reši. Pljuvati po preteklih in držati štango novodobnim okupatorjem se ne šteje kot antifašizem. Kolaboracija v okupaciji in revščina sta politični odločitvi in na politikovih osebnih plečih je, ali bo stal ob boku okupatorja ali osvoboditeljev?