Dober tek, Slovenija.

Slovenska_zastava

Ob pogledu na pariško salamo mi gre na bruhanje.

Otroštvo sem preživel v skromni delavski družini v Trbovljah. Fajn je bilo. Na družinskih žurkah sem pel Sam po parku. Vsako leto smo šli v Dalmacijo. Pri nas nismo smučali, ker se nam ni dalo, so pa sošolci. Starejša sestra mi je šla včasih na živce, ker je bila vedno najbolj pametna. Mami je delala v Peku, foter je bil malar. Po službi, ko je zaključil z barvanjem trboveljskih prehodov za pešce, je zafušal še kakšno dnevno sobo. V šoli sem bil odličnjak, ampak tisti na kul, ne piflar. Najraje sem malical Viki kremo, namazano na debelem kosu belega kruha in overdozo cukra poplaknil s prav tako sladkim Pingo sokom iz kovinske skodelice. Vinko Šimek me je zabaval z istimi forami s kasete, foter me je fural na mopedu in popoldneve sem preživel ob igri v skladišču sosednje ogromne Strojne tovarne Trbovlje. Vsake toliko sem šel k Šukriju na pomfri, v Ljubljano pa samo k zdravniku. Takrat je mami vzela bolniško in sva šla z vlakom. Poleti sem imel vedno razbita kolena, pozimi pa sem Za cesto nalašč hodil po na pločnik odrinjeni žlausi, da sem preveril, kakšne vzorce pušča za sabo odtis na podplatih mojih skibucev. Brez vseh skrbi. Folk je bil OK, ljudje so bili po službah in šolah, vsak je kaj vedel in bil v čem dober. Lepo sem se imel in nihče ni bil lačen.

Potem pa, fast farward par let. Na Kumu je počilo, skrivali smo se v kleti in spomnim se televizijskega pričevanja tistega devetnajstletnega fanta iz JLA, s smešno maskirno čelado na glavi: »Oni bi se radi odcepili, mi pa jim menda ne dovolimo.« In to je bilo v resnici tudi vse, kar je o tem kdorkoli vedel, rekordnim referendumskim rezultatom navkljub. Menjali da so državo, ne sistema.

A smo se odcepili in osamosvojili. V zdaj svobodni deželi se je lahko tudi bolj svobodno kupovalo in prodajalo. Kupil si lahko banane. Kupil si lahko Persil. Kupil si lahko, recimo … Peko. In ga prodal. In spet kupil. In spet prodal. In prav to je nekdo tudi storil.
V svojih prvih vdihih je nova in mlada država ocenila, da sama ni dober Pekov gospodar in da je bolje, če to nalogo prevzame kdo drug, nek privatnik. Ta je zavihal rokave, štartal z zanosom, a hitro ugotovil, da je vodenje tako velike tovarne težje kot njena hitra prodaja, obupal, blago in »vire« prodal naprej in v tej maniri so si tovarno, delo in delavke privatniki podajali še nekaj let. Vsak je iz biznisa iztisnil, kar je šlo, takratni politični vrh tudi, delavke pa se tistih let spomnijo po receptih za pomirjevala in vrnjenih delovnih knjižicah. Manjkrat tudi po plačilnih listah. Tudi moja mama.
Zagato bi bržkone lahko rešil foter, a ga je bolezen prezgodaj odnesla in ostali smo z eno delavsko plačo. Ko je torej bila. Tudi sestra je odšla po svoje v Ljubljano in ostala sva z mamo. Delo, nedelo, čakanje, malo ja, malo ne, plača bo, plače ne bo, saj bo nekako… naju je pahnilo čez rob. Klasika; položnice; kurjava; šolske potrebščine; počitnice; sošolci, ki imajo in jaz, ki nimam; streha, ki pušča… ena epizoda Botrstva na Valu in vam bo jasno.

Revščina od znotraj zgleda drugače kot v statistiki. Bili smo družina z zaposlenim staršem, z otroškim dodatkom in streho nad glavo. Kot mnogi. A bili so dnevi, ko mi je mama iz službe prinesla v robec zavit kos kruha z rezino postane pariške salame. Takrat sem vedel, da bo ob tistih dneh jedel samo eden od naju.

Ne pozabimo, v teh dneh praznuje tudi ta samostojnost. Dober tek, Slovenija. Osamosvojitvena slavja me vsakič znova spomnijo na postano pariško salamo. In ob njej mi gre na bruhanje.

10 komentarjev

  • Hvala za zapisano Primož Siter. Tovariš. Prijatelj. Solza mi je zbežala. Ker si doživljal to, kar noben otrok ne bi smel. Objem ❤

  • Lepo pisano resnično žalostno . Takšni ljudje poznajo Kako živijo ljudje družine v stiski. Zato moramo tudi sedeti in odločati v Vladi. Hvala PRIMOZ DA POMAGAŠ SIBAHE

  • ❤❤❤!!!

  • Jaz sem tudi bila “tvoja” mama. In sem svoji dve odraščajoči hčerki hotela predlagati za Slovenki leta tam okrog 1995. Ker sta pogumno, empatično in preudarno prenašali moje nikoli pravočasno ali nikoli plačano samostojno kulturno delo. Od takrat ne maram svoje domovine. Premnogim je dala Davidovo zvezdo na laket, jo vžgala v dušo.

    • Draga Zorislava!
      Tako ste napisala, kakor je res! Redki kulturniki zivite lahko od svojega dela! Umetnost je, ko ustvarjas z duso, ko ne gledas samo na denar! In vsekakor ne delas iz umetnosti- masoven kic!
      Je kar prav, da niste predlagala svoji hcerki za Slovenki leta! Za Vas imata zagotovo najvisje mesto v srcu, kar noben naziv ne odtehta! Sta del mnogih deklet, ki so se prav tako morale prebijati skozi zivljenje s pomanjkanjem! In zagotovo Vasi hcerki, ce sta slucajno naleteli na skledo polno jagod, nista posegli po najvecjih, najbolj rdecih, disecih in najslajsih! Tako je nekoc ena ” kulturna ustvarjalka ” izjavila! Nezavedajoc se, da je povedala o sebi vse!
      Upam draga Zorislava, da ste prebrodli vse stoicno in, da je Vam vsem sedaj lazje! Tudi jaz zaradi takih in drugacnih stvari, ne maram vec svoje domovine! Ne take, kjer mnogi umiramo na obroke, ker tistim, ki bi jim moralo biti mar, raje grabijo, lazejo in nikakor ne premorejo kancek empatije ali obcutka dolznosti do manj priviligiranih! Ko hodijo mimo tebe ljudje “prijatelji”, a dobro vedo, da si zelo bolan, da tezko zivis! Raje se obrnejo vstran ali pa te ponizujoce in neresnicno ogovarjajo! Ljudje, ki sem jim pomagala, ko niso imeli nic ali pa so potrebovali pomoc, da premostijo tezave! Ne maram take domovine, ne s takimi ljudmi! Kam pa naj grem? Bolna? Zato, ker nimam pravilne medicinske obravnave! Naj se bodem z belimi haljami? Kakor Don Kihot z mlini na veter?
      Moj kontakt z svetom je fb, twitter, instagram, branje! Se bi lahko pisala. Moja domovina me pocasi a vstrajno ubija! In nisem edina, ne, nisem! In prav zato, sem za mnoge in zase, to napisala! Tudi mi imamo Davidovo zvezdo vzgano v duso!
      Vse lepo Vam zelim draga Zorislava! In dragi Primoz hvala!

  • Teh zgodb o življenje in odraščanju v Zasavju je kolikor želiš. Živili smo tako, kot povsod drugje v tistem času, veliko nas je kateri smo morali začeti delati še pred petnajst letom in to delati ne se igrati politika ali za računalnikom. Živel sem v družini štirih oseb in ena pokojnina upam, da sem vse povedal. Tri dni po končani osnovni šoli sem bil delavec na gradbišču iste šole, ki sem jo zapustil, pred tremi dnevi.

  • Suzana Čepin Kolar

    👍👍
    Pozdrav od trboveljčanke ki je tudi hodila na krompir kot Šukriju 😍

  • To ni samostojnost, ampak izdaja poštenih ljudi. Poklon za vaš občuten zapis. Resnični “spomenik” Slovenije.

Dodaj odgovor