Predsednik vlade in duševno zdravje

Predsednik vlade in zdravstveni minister je včeraj v Državnem zboru uprizoril nov šov cinizma in družbene neprilagojenosti par exellence. Na Kordiševo kritiko v zvezi z njegovim sodelovanjem s kriminalci se je odzval s pozivom na psihiatrično zdravljenje. Vsebini vprašanja se je s tem priročno ognil, povedal je nekaj drugega.

 

Za Kordiša se ne bojim in tudi če za trenutek odmislim, kakšno kolosalno poleno je Janša vrgel pod noge parlamentarni instituciji in demokraciji nasploh, kako servilno mu je ob tem v bran skočil predsednik Državnega zbora in kako podpasno sta se oba odzvala na postopkovne pozive drugih poslancev po obsodbi takšnih slabičarskih akcij, se tu odpira še ena rana, bistveno bolj boleča.

Med nami je tisoče ljudi, ki se borijo s težavami v duševnem zdravju, motnjami v duševnem razvoju ali drugače potrebujejo strokovno pomoč in bolnišnično zdravljenje. Vsak zrel človek 21.stoletja razume, da v premagovanju zdravstvenih težav ni nič smešnega in nič sramotnega! Kakšno srečo imamo danes, da medicinska, psihiatrična in psihološka stroka napredujejo s takšno hitrostjo in da so rešitve, zdravila, terapije in strokovnjaki vsakomur na voljo v javnem zdravstvenem sistemu. Čeprav se pojavljajo novi in novi izzivi, so tu tudi nove rešitve. Razen načrtnega razkroja javnega zdravstvenega sistema, me za ta del ni strah. V civilizirani in vključujoči družbi duševno zdravje ni tabu. Pika.

Strah me je za tisoče ljudi, ki se morajo zaradi spleta okoliščin poleg zdravljenja svoje duševne bolezni, ukvarjati s stigmo v družbi, ki bolezen spremlja.

Strah me je za tisoče ljudi, ki se morajo zaradi spleta okoliščin poleg zdravljenja svoje duševne bolezni, ukvarjati s stigmo v družbi, ki bolezen spremlja. S stigmo, ki jih je stoletja tlačila med tepčke, debile, počasne, budale, norce, munjene… Tokrat je to isto stigmo sam predsednik vlade (in pomislite – minister tudi za duševno zdravje!) še okrepil, ustoličil, zabetoniral, jo upravičil in v sredi najvišje politične institucije v državi, v živem prenosu na nacionalni televiziji, pospremil … s posmehom. Ravno v času, ko zaradi epidemije strokovno pomoč pri obvladovanju duševnih bolezni ali stisk išče bistveno več ljudi; ko je duševno zdravje nas vseh toliko bolj na preizkušnji.

Namesto, da bi sprejel vlogo družbenega sidra ter ponudil oporo in pomiril, je dreznil v novo marginalizirano in ranljivo skupino.

Šef ni mogel in ne zna drugače. Zopet je, namesto, da bi sprejel vlogo družbenega sidra ter ponudil oporo in pomiril; namesto, da bi izrazil razumevanje in ponudil rešitve za boljšo družbeno vključenost vseh, rajši dreznil v novo marginalizirano in ranljivo skupino. Iz državljank in državljanov, tradicionalno odrinjenih čez družbeni rob, ki bi jih moral (še enkrat, minister tudi za duševno zdravje!) s svojim življenjem zaščititi, najprej poskrbeti prav za njih, se nepremišljeno norčuje in britje norcev celo uporablja za svoj politični play. Je pod tem sploh še kakšna dimenzija podna?

 

Nadmaši ga samo še množica njegovih vdanih poslanskih oprod, ki tovrstnemu masakru človečnosti vzhičeno ploska in vodji v kolektivnem ubermensch momentu kliče: “Yes, daddy, to mi deli.”


na fotografiji: Tom Waits kot Renfield v Drakuli Brama Stokerja. Predolgo je služil svojemu vampirskemu gospodarju.

Dodaj odgovor