Za zidovi Doma starejših Hrastnik; osebna izpoved prostovoljca

Vse je stvar politične odločitve. Družba o sebi pove največ skozi način, kako skrbi za najšibkejše. Za otroke, revne, bolne in stare. En šiht sem preživel kot prostovoljec med zaposlenimi v Domu starejših Hrastnik. Prostovoljec, ker drugih ljudi ni, vladna politika je tam odpovedala, zgarani delavci doma so krizo primorani reševati sami. Včasih ne gre drugače, kot da starčki ležijo na hodniških tleh.

 

Imaš kaj časa?

Marko Funkl je hrastniški župan, so-aktivista sva doslej skupaj bila bitke na mnogih frontah. V teh časih se slišiva dnevno, poroča mi o številkah in stanju v domu starejših, jaz pa njemu o svojih pobudah in kritikah na račun neučinkovitosti vlade. Ponudil sem tudi svoje roke in včeraj se je ponudba prevedla v delo. Če lahko pridem kot prostovoljec pomagati prestavljati pohištvo v domu, saj da morajo izvesti neko selitev, je pozval. O detajlih nisem spraševal, rekrutiral sem še par prijateljevih rok in sva šla.

 

Prva predopomba: Pisal bom o delovanju doma v izrednih razmerah. Izredne razmere terjajo izredne prijeme. Najprej izrekam globoko spoštovanje vsem, ki v domovih v opisanih okoliščinah delajo vsak dan. Hrastniški dom je že v normalnih pogojih na robu zmogljivosti, saj stavba bivšega dijaškega doma ni primerna za dejavnost skrbi in nege za starejše (recimo, okvir vrat je preozek, da bi skozenj spravil posteljo, ampak o izzivih, ki pridejo s tem, kasneje). Opis praks, ki se jih zaposleni morajo poslužiti in o katerih bom pisal v nadaljevanju, ni kritika njihovega dela! Nikakor. Berite ga kot klic na pomoč, s podpisom o predanosti teh ljudi, ki navkljub okoliščinam opravijo svoje poslanstvo z resnostjo, razumevanjem in humorjem, če je treba. S prstom kažem na najvišje državne ravni, ki s svojo neučinkovitostjo ustvarjajo nemogoče pogoje za delo.

 

Druga predopomba: Preden me začnejo trgati hijene strankarskih trobil, da sem se izpostavil visokemu tveganju okužbe in da grem zdaj med ljudi, naj pomirim. Prostovoljila sva v popolni zaščitni opremi, na oddelkih doma, kjer ni okuženih. Ravnala sva previdno in odgovorno, v skladu z vsemi navodili pristojnih služb, prisotnih zaposlenih in vodstva doma. Ko v nedeljo stopim v trgovski center z masko na obrazu, sem najbrž bolj izpostavljen nevarnosti širjenja okužbe.

 

Tretja predopomba: V času tega mandata sem postavil številna poslanska vprašanja, podal poslanske pobude in sklical nujne seje pristojnih parlamentarnih odborov. VSE nepravilnosti in strahovi, na katere smo v Levici v imenu ljudi s terena opozarjali v Državnem zboru, so se v enem popoldnevu potrdili. In pomnožili.

 


Najprej cela slika

Okužbe s covid-19 se razumljivo najhitreje širijo v domovih za starejše, saj so ti polni najbolj rizične skupine ljudi – starejših. Že v prvem valu, spomnimo se Metlike in Šmarja pri Jelšah, je Skupnost socialnih zavodov (krovna organizacija domov za starejše in v njih zaposlenih  – torej strokovnjakov na področju skrbi za starejše), opozarjala na nujnost upoštevanja ukrepov, s katerimi bi širjenje virusa znotraj domov omejili in ustavili. Najbolj pomembna je takojšnja izolacija okuženih na ločeni lokaciji. Ne znotraj doma! Na tak način bi (1) poskrbeli za okužene, jim – če je potrebno – omogočili zdravniško oskrbo, (2) preprečili širjenje okužb po domovih in (3) domu dovolili, da normalno diha, da tudi neokuženim starostnikom nudi dostojno in kakovostno oskrbo. Stališče skupnosti sem pred nedavnim predstavil tudi sam v obliki poslanske pobude.

Scenarij v praksi, na terenu, ki smo mu priča od začetka epidemije, pa je načrt Ministrstva za zdravje, ki okužene drži znotraj domov in v domovih vzpostavlja tri cone: belo z neokuženimi; sivo s tistimi, ki so bili v stiku z okuženimi in rdečo z okuženimi. Domovi so se tako prisiljeni ukvarjati z okuženimi stanovalci in igrati vlogo infekcijskih klinik, zaradi česar trpijo tako zaposleni kot okuženi in neokuženi stanovalci. »Lose-lose situation«. Nepogrešljive socialno varstvene institucije so v organizacijskem kolapsu, minister za zdravje pa ostaja pri stališču, da je ta način učinkovit.

Najbolj pomembna je takojšnja izolacija okuženih na ločeni lokaciji. Ne znotraj doma.

Scenarij v praksi, na terenu, ki smo mu priča od začetka epidemije, pa je načrt Ministrstva za zdravje, ki okužene drži znotraj domov in v domovih vzpostavlja tri cone: belo z neokuženimi; sivo s tistimi, ki so bili v stiku z okuženimi in rdečo z okuženimi. Domovi so se tako prisiljeni ukvarjati z okuženimi stanovalci in igrati vlogo infekcijskih klinik, zaradi česar trpijo tako zaposleni kot okuženi in neokuženi stanovalci. »Lose-lose situation«. Nepogrešljive socialno varstvene institucije so v organizacijskem kolapsu, minister za zdravje pa ostaja pri stališču, da je ta način učinkovit.

Skupnost socialnih zavodov je svojo rešitev vztrajno zagovarjala ob vseh priložnostih, s pobudami, javnimi pismi, sodelovanju na sejah pristojnih delovnih teles v Državnem zboru, na koncu pa je uvidela, da v dialogu z vlado ne more plodno sodelovati in je tudi izstopila iz delovne skupine za covid-19.

V slovenskih domovih v tem trenutku sicer primanjkuje 12.000 postelj in polovica negovalnega kadra. Vlade zadnjih 16 let niso zgradile niti enega doma.


Za zidovi

V dom sva vstopila pri vhodnih vratih, sprejel naju je direktor doma. Tako hvaležen za pomoč, da osebno pozdravi vsakega prostovoljca, ki pride skozi. V skafander zamaskirani študent naju je odpeljal po hodniku naprej, v improvizirano krizno garderobo. Dvojna soba na koncu hodnika, kjer se zaposleni in prostovoljci pripravijo za delo je nabito polna delovnih oblek in kroksov. »Slecita se do gat ter najdita hlače in majice, ki vama bodo prav.« Sledijo bombažne nogavice in čepica za enkratno uporabo. Fant nama pomaga nadeti skafander, zapreti zadrgo, obraz prekriti z masko, na glavo nadeti še kapuco in dlani potisniti v prvi sloj oranžnih gumijastih rokavic. Preko bombažnih nogavic pridejo še ene zaščitne iz gume in stopiva lahko v razkužene krokse. Tako zapakiranima nama fant s selotejpom neprodušno zalepi rokave skafandra čez rokavice in čez te nadene vsakemu še en par vijoličnih: »Razkužita se.« Na te plasti plastike pride še zaščitni obrazni vezir.

Vsa ta oprema in ves ta protokol sta nujna, saj zagotavljata zadostno zaščito pred okužbo pri delu. In vsa ta oprema prekleto stane! Zaupali so mi, da minimalna količina opreme, ki jo potrebujejo in porabijo za vse zaposlene v enem tednu, na trgu vzame približno 8.000 evrov. Dokler je v državi veljala razglasitev epidemije, stroškov z zaščitno opremo niso nosili domovi. »A zdaj je drugače, ko uradno ni epidemije,« mi pred večerom, po končanem delu, poroča direktor v družbi delavne ekipe. Z županom tako lastnoročno nabirata opremo na trgu in upata, da vsak teden uspe. Za 8.000 evrov. »Čak mal, ni epidemije?« se pošali eden od prešvicanih delavcev po 14-urnem šihtu v plastičnem skafandru. Včeraj je porabil tri komplete.

Dokler je v državi veljala razglasitev epidemije, stroškov z zaščitno opremo niso nosili domovi. »A zdaj je drugače, ko uradno ni epidemije.«

Nazaj v garderobo. V vročem julijskem zgodnjem popoldnevu se – oblečen v toliko slojev plastike – spotiš v dveh minutah, tudi brez premikanja. A čakalo nas je nekaj ur dela.

Bivši dijaški dom je zdaj razdeljen na tri cone, v katere so prerazporedili vse stanovalce in stanovalke, glede na njihovo izpostavljenost okužbi ali okuženost. Napotili smo se v dele stavbe, kjer ni bilo okuženih. V domu je ta dan ekipa Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano razkuževala prostore.  Naša naloga je bila preprosta: »Stanovalce umaknite iz sob na varno, razkuževalci opravijo svoje delo, počakajte 20 minut, da se posuši in potem gredo stanovalci lahko nazaj v svoje sobe.« Zvenelo je obvladljivo, v dveh dodeljenih nadstropjih po moji oceni biva približno 50 ljudi.

V normalnih pogojih bi stanovalce s posteljami vred odpeljali v drugo sobo, jih tam udobno namestili, počakali tistih 20 minut in odpeljali nazaj. A kot rečeno na začetku, dom v Hrastniku že 20 let opozarja, da ne delujejo pod normalnimi pogoji, da ni ljudi in infrastrukture za normalno delo. Naši izzivi so bili predvsem trije: vrata domskih sob so  preozka, da bi skoznje zapeljal bolniško posteljo; dodatnih sob, kamor bi lahko začasno namestil stanovalce, ni; in delo se je namenila opraviti ekipa zgolj šestih ljudi: dve zaposleni (z vsem spoštovanjem; v zrelih letih in bi jima privoščil delo z manj napora), dva študenta zdravstvene nege in midva, laika. Tri ženske, trije moški. Ergo: »Treba jih bo transportirati drugače in drugam. In trajalo bo.«

V situaciji smo bili tako primorani ubrati način, ki ga ne privoščim nikomur in ki ne pristoji civilizirani družbi.

 

Improvizacija je luštna stvar, a ne, ko moraš z njo človeku pohoditi dostojanstvo. Z nekaterimi  skromnimi izjemami, ki so se lahko sami dvignili s postelje in posedli v invalidski voziček, je bila večina stanovalcev v naših nadstropjih nepokretnih in je tudi pri minimalnih premikih potrebovala vso pomoč. V situaciji smo bili tako primorani ubrati način, ki ga ne privoščim nikomur in ki ne pristoji civilizirani družbi.

Drobne in krhke starčke smo podlagali in zavijali v rjuhe ter jih kot žerjav na houruk dvigovali s postelj. Čimbolj previdno smo jih polagali na vzmetnice, ki smo jih bili pred tem namestili na tla ob postelje. Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej. Drugih prostorov ni. O grozovitosti prizora z nebogljenimi starostniki, ki ležijo na hodniških tleh in ne vedo, kaj točno se dogaja, ne bom zgubljal besed.  Preberite si Zolaja. »Naj minister namesto na tiskovko pride za kako urco semle,« so se skoraj šalili v prostovoljsko delavski ekipi. »Bo potem dajal izjave!« Na vso srečo se je v tistem trenutku na scenariju prikazalo nekaj improviziranih srčnih knapovskih obešenjaških humornih izmenjav med stanovalci in našo ekipo, ki so sproti hladile ozračje. Brez teh bi se zlomil tudi kakšen knap, vajen hudega. Če delavci v domu v svoji predanosti ne bi bili tako prizemljeni in srčni, bi se najbrž zlomil tudi sam.

Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej.

Skafandri so iz nas iztiskali znoj do zgodnjega večera. V dotrajanem domu tudi ne gre povsod odpreti oken, a ekipi, ki je delala brez predaha, okna niso bila niti izgovor niti stvar kritike. V petih urah smo oddelali obe nadstropji, preselili vse stanovalce na hodnik, počakali, da se sobe posušijo, vmes izselili tiste iz drugega krila, taprve s houruk akcijami dvignili nazaj na postelje, spet v naslednji blok in tako verižno do konca. Brez pavze za WC, brez cigaret, brez malice, brez zračenja. Če bi si želel privoščiti karkoli od naštetega, bi se moral pognati skozi dolgotrajno proceduro zamenjave celotne zaščitne opreme. A v resnici za to ni niti časa niti opreme.

Zaključili smo in se odpravili v klet, k izhodni točki. S plastičnimi folijami neprodušno zaprta pot vodi od dvigala proti službenemu izhodu doma. Na prvem delu izstopne točke si ekipa solidarno pomaga pri slačenju zaščitne opreme na način, ki je varen in preprečuje stik z morebitni okuženimi površinami. Bombažna pralna oblačila, ki smo si jih bili nadeli pod skafandre, so bila popolnoma premočena, ko smo sneli plastične rokavice, je iz vsake izteklo za kozarec znoja. Prvič v popoldnevu sem vdihnil hladen zrak, brez vroče in prepotene maske. Vsa zaščitna oprema je romala v smetnjak, vezirji in kroksi v razkužilo, obuli smo druge, razkužene in se odpravili do izhodiščne garderobe, kjer nas je čakala voda. Tudi prvič od poldneva.

Bombažna pralna oblačila, ki smo si jih bili nadeli pod skafandre, so bila popolnoma premočena, ko smo sneli plastične rokavice, je iz vsake izteklo za kozarec znoja.

“Za koga? Za Slovenijo!”

Pred večerom smo sedli na klopco ob domu in ravno v času, ko se je rešilec z eno od okuženih stanovalk odpravil v mariborski UKC, poklepetali z ekipo zaposlenih in študentov. Večina jih je s službo začela ob šestih zjutraj in tako je že od prejšnjega tedna. »Po 14 ur delamo. Na srečo se vsake toliko prikaže kakšen prostovoljec in se delovnik skrajša za par ur. Ne razumemo, zakaj za takšna dela država ne more, recimo, rekrutirati vojakov?« poročajo in se sprašujejo zaposleni in drugi. »Kaj ni to obramba domovine?« so kritični. V času, ko Dom starejši Hrastnik polni naslovnice z visokimi številkami okuženih in obolelih s covid-19, mora v odsotnosti države župan občine klicati prijatelje in prositi za kakšno uro prostovoljnega dela! Kadrovska podhranjenost v domu je tako izrazita, da v teh izrednih časih dom rekrutira študente in druge prostovoljce, tudi laike, da jim zaupa nujno delo s starostniki.

V času, ko Dom starejši Hrastnik polni naslovnice z visokimi številkami okuženih in obolelih s covid-19, mora v odsotnosti države župan občine klicati prijatelje in prositi za kakšno uro prostovoljnega dela.

Nekaj lepega: Hrastnik, mesto heroj

»Napiši kaj lepega o domu,« so me prosile predane negovalke, ko sem poročal o vsem, kar sem kot poslanec že sprožil s svojimi pobudami, množico vprašanj in nujnih sej v Državnem zboru ter zaključil, da bo dnevniški zapis prostovoljske izkušnje najbolj vredno objaviti na blogu. »Vsi samo kritizirajo!« so ugotovile.

Hrastniški dom je postal simbol borbe. Zasluži si spomenik, še prej pa vso pomoč. Navkljub vsem izzivom, oknom, ki se jih ne da odpreti, predragi zaščitni opremi in denarju zanjo, ki ga od vlade kar ne dobijo, kljub neživljenjskim vladnim  protokolom, ostajajo živi. Prešvicani, zmozgani, po 14-urnem šihtu v kopalkah na hlajenju na klopci za domom, a živi! In bodo tam v skafandru tudi jutri in dokler bo treba. Vladna koalicija, vključno z domačimi poslanci, medtem uživa na dopustu.

»Pridi še kaj in pripelji še koga. Ali jim bo krona z glave padla?« so me v šali izzvali v slovo.  Pridem.

Vlada, dajte Hrastniku nov dom!

Poziv z jogija

Vlada, dajte Hrastniku nov dom! Pavšalna ocena investicije za izgradnjo enega doma je pet milijonov evrov. Če se prijazno odpoveste samo polovici zneska, ki ga od državljanov terjate za aktualen nesmiseln nakup neuporabne vojaške opreme, imamo v enem letu v državi zgrajenih 78 domov in v njih nastanjene vse, ki danes čakajo na svojo zasluženo oskrbo. Ne pa, da starčki ležijo na jogijih, na tleh, na hodnikih.

Vse je stvar politične odločitve.

 

_____

 

fotografije:Dela v domu nisem fotografiral sam, zato: različni stock ponudniki in gov.si.

3 komentarji

Dodaj odgovor