Tuje vojaške misije: Vlada ali DZ?
Na seji Državnega zbora smo poskušali dopolniti Zakon o obrambi, v delu, kjer o napotovanju naše vojske na tuje misije, po zgledu uspešnih demokracij, odloža Državni zbor v javni razpravi in ne Vlada RS za zaprtimi vrati, brez magnetogramov.
Pripenjam celoten magnetogram moje intervencije.
Jaz bi v podporo naši današnji iniciativi izrekel nekaj pomembnih točk tako v odgovor na točke iz stališč poslanskih skupin kot sicer iz širšee problematike.
Zdaj, zelo generalno je Slovenija miroljubna država. V zgodovini nimamo nobenih pohodov, nobenih morij, nobenih ubijanj, smo miroljuben narod, svojo miroljubnost, svojo zavezanost o nekem spoštovanju o različnosti smo zapisali v začetek svoje himne, če nič drugega. V vsej zgodovini smo bili tisti, ki smo se ali branili ali pa po nekem čudnem naključju pristali kot neka vazalna podskupina, primorana iti vštric z nekimi osvajalci, ne po svoji volji. In to neko pošiljanje ljudi na osvajalske pohode seveda v imenu vzpostavljanja varnosti in tako naprej in tako naprej po drugih deželah ni v našem genu in ne rabi biti.
Na drugi strani Slovenija sama pri sebi, če govorimo o državni varnosti ali pa obrambi, ni varnostno ali pa vojaško ogrožena. Slovenija ima zelo dolg seznam ogroženosti na drugih ravneh. Slovenija je ogrožena socialno, je ogrožena razvojno, na izobraževanju, športu, kulturi in tako naprej. Seznam je zelo dolg, ampak na njem ni varnostne ogroženosti, na njem ni vojaške ogroženosti.
In tretja stvar. Raven civiliziranosti ali pa raven demokracije se v družbi 21. stoletja meri po ravni demokratičnosti odločanja, po širini vseh deležnikov, ki jih v princip odločanja neka družba vključi. Zato smo v končni fazi državo postavili na temelju parlamentarne demokracije, v katero se voli predstavnike zato, da širina teh ljudi odloča, da širina ljudi, najširša skupina ljudi pride do svojega glasu v odločanju.
Javna razprava je tista, ki družbo postavi visoko na lestvico, raven javne razprave, širina javne razprave, na lestvico demokratičnosti. Zato sem tudi jaz dvignil eno obrv, ko sem slišal s strani SDS, da Državni zbor zna kdaj biti ovira v demokratičnem sprejemanju odločitev. Ali pa razprava, ki da je velikokrat politično izsiljevanje. To jaz mislim, da je v Državnem zboru slišati nedopustno.
Zdaj pa tako, da najprej orišem sliko o čem danes sploh govorimo. Odločamo se ali bo o vojaških napotitvah, naših slovenskih vojakinj in vojakov, na tujih misijah, ki jih dirigirajo neke druge vojaške naveze, odločala sorazmerno zaprta skupina ljudi za zaprtimi vrati, ki šteje nekih 20 plus, minus ljudi, torej vlada in ožji sodelavci, ali bo o tem odločil širši forum izvoljenih predstavnikov, ki tukaj sedimo zato, ker nam je določeno število ljudi zaupalo sedež v Državnem zboru, zaupalo sprejemanje odločitev tudi v njihovem imenu.
Zdaj, še enkrat moram spomniti, spoštovane poslanke in poslanci iz vrst koalicijskih strank in citirati kar ste sami zapisali v svojo koalicijsko pogodbo: »Pristojnost na potovanja Slovenske vojske v tujino bomo sladno z novelo Zakona o obrambi prenesli na Državni zbor.« Jaz mislim, da je to navodilo za delo zelo jasno, da je zelo nedvoumno zapisano. Da se lahko sicer zgovarjamo, da čakamo na nacionalno strategijo ali pa na Zakon o obrambi, za katerega smo slišali, da obstaja malo možnosti, da ga sploh odpiramo. Ampak ta stvar, ta strategija, komunikacijska strategija me spomni na zadevo, ki je potekala na Odboru za delo pred dobrim mesecem, ko smo govorili o nevzdržnosti v domovih za ostarele. Odbor za delo – vsi smo bili složni, da je treba takoj nekaj narediti, ko je bilo pa treba nekaj narediti, ko je bilo pa treba sprejeti eno odločitev, ste pa koalicijski poslanci rekli: »ne bomo, bomo počakali na ta nek strateški dokument, ki je Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki da bo prišel, ki ga še usklajujemo, ki ga delamo in bomo videli kaj bo prinesel, ampak na njega pa čakamo že 17 let.« Zelo podobno zgodbo, zelo podoben format rešitve vidim tudi tukaj.
Če se vrnem na raven demokratičnosti, ki sem jo omenil v uvodu. model, ki ga predlagamo v Levici s tem predlogom, ni odkrivanje tople vode, ni iskanje nekih novih rešitev, ki bodo mogoče funkcionirale, mogoče ne. Zgledovali smo se po uspešnih in funkcionalnih principih iz držav, ki so nam blizu, v katerih raven demokratičnosti lahko cenimo in v državah, ki so nam zgled na marsikateri ravni – Norveška, Češka, Danska, Nemčija, Avstrija, Švedska. Na vseh teh naslovih sprejemajo rešitve o katerih danes govorimo na parlamentarni ravni. Ne za zaprtimi vrati, tam tega ne delajo vlade v svojih dogovorih z bog ve kom, delajo na najbolj odprtem forumu, ki je njihov parlament, njihov Državni zbor. In na tej točki, ko postavljamo pod vprašaj demokratičnost tega odločanja, se lahko odločamo med dvema modeloma: ali gremo v tej smeri sledenja tem državam z višjo ravnjo demokratičnosti, ali pa gremo v štric tistim državam, ki še vedno tovrstne pomembne odločitve, ki se tičejo napotovanja vojaških sil puščajo zadaj, puščajo zaprte za nekimi zaprtimi vrati. A gremo v Evrope tiste hitrosti, ali v Evropo druge hitrosti?
Še en moj odziv na vprašanje oziroma na trditev o hitri odzivnosti. Zdaj, Slovenska vojska je do zdaj v vseh teh letih sodelovanja v tujih misijah sodelovala v glavnem v nekih podpornih aktivnostih mednarodnih vojaških navez. Ali je šlo tukaj za neko urjenje, izobraževanje, neko zaodrje se pravi teh vojaških akcij. Tovrstno delovanje vojske vedno tako ali tako zahteva premislek, zahteva neko inkubacijsko dobo, zahteva nek čas, ko se stroka, ko se vojska, ko se zainteresirana javnost dobi in premelje možnosti in načrtuje strategije. Tovrstne dejavnosti v katerih bržkone bo Slovenska vojska tudi nadaljevala, ker roko na srce ni niti opremljena za prvo bojno linijo, tovrstne aktivnosti zahtevajo čas in ta čas lahko brez težav tudi parlamentarni proces uporabi za svoj razmislek, za svojo razpravo oziroma kot bi rekli poslanci SDS, za svojo oviro v razpravi.
Hitra odzivnost, ki da jo torej zahteva posredovanje Slovenske vojske v tujih misijah ni nikakršen argument. Potem pa je tukaj, preden zaključim, še na eni strani idejno politično ali pa, lahko mu rečemo, tudi moralno vprašanje. Na začetku sem rekel, da Slovenija ni ogrožena vojaško, ni ogrožena varnostno, ogrožena je socialno, razvojno, ogrožena je v športu, v kulturi, v izobraževanju in tako naprej. Naše sodelovanje v mednarodnih vojaških misijah ne pripomore reševanju teh ključnih problemov v blaginji, v Sloveniji. Nasprotno, s svojimi prispevki, finančnimi prispevki, za delovanje teh vojaških misij v tujini, delamo Slovenkam in Slovencem škodo, delamo našim socialnim politikam, stanovanjskim politikam, razvojnim politikam samo škodo.
Številka, recimo, ki me je v seštevku vsega, kar prispevamo iz državnega proračuna našim vojaškim misijam v tujini, ki mi je še posebej padla v oči, je, recimo, povprečni letni prispevek za gradnjo sedeža Nata – 1,1 milijona evrov. Sedež Nata, torej opremljanje nekih pisarn in blaginje za neke uradnike Nata, ki bodo potem lahko svoje delo opravljali tako, kot je treba, pošiljali druge ljudi, reveže, da se tolčejo, da tolčejo po revežih, v nekih tretjih državah, kjer so tako in tako vsi reveži in bodo zraven vključili še slovenske reveže, da bodo počeli to isto. 1,1 milijona evrov, pa smo se pred letom ali dvema spraševali, kako bomo zakrpali škornje slovenskim vojakom.
v Levici smo zelo trdni v zagovarjanju stališča, da je tovrstno napotovanje treba prenesti v širšo razpravo, treba prenesti na raven Državnega zbora. Tako bomo lahko v imenu državljank in državljanov, opravljali tehten razmislek, najširši razmislek in, če ne drugega, predvsem razmislili o tem, kam napotit sredstva, kot sem nekajkrat že omenil ali v neke osvajalske pohode čez 7, 8, 10 meja ali pa v slovenski razvoj, v slovensko izobraževanje, v slovensko blaginjo.