To je Brunej

by Primož Siter

25. marca, 2019

514

Od leta 2014 prisegajo na šarijo.
Njihov sultan Bolkiah je – kako priročno – tudi predsednik vlade.
O demokratičnih načelih (beri: pomanjkanju le-teh) v njegovem vodenju ne rabim zgubljati besed.
Zadnji cuker, kot pišejo spodaj: homoseksualnost je odslej kaznovana s smrtjo.

A vodja je milosten in se je do te točke namenil pripeljati postopno, v treh fazah.

Najprej, leta 2014 se je odločil, da državljanke, ki zanosijo izven zakona ali finančno oglobi ali obsodi na zaporno kazen. Enako velja za vse, ki se ne udeležijo redne petkove molitve, blatijo islam ali širijo katerega od drugih verovanj.

Druga faza naj bi v veljavo stopila dve leti kasneje, vsebovala naj bi bičanje in pohabljanje tistih, ki posežejo po alkoholu, a se je zganila svetovna javnost in sultan je implementacijo teh sankcij preložil. (Kako se je takrat odzvalo Erjavčevo zunanje ministrstvo, nimam podatkov)
Danes vodja nadaljuje s svojim načrtom. Čez nekaj dni v veljavo stopi zakon, ki bo homoseksualce, obtožene varanja, sodomije, posilstva in bogokletstva, obsodilo na bičanje in kamenjanje do smrti. Zakon bo veljal za brunejske muslimane in nemuslimane.
Slednjih je kar 23 odstotkov.

S podobnim izzivom se srečuje tudi LGBT+ skupnost v Indoneziji.
Tam homoseksualce obsojajo na tepež s palico v javnosti.
Ker gre v obeh državah za nesramno in brezmilostno kršenje osnovne človekove pravice do svobode verovanja in varnosti, se sprašujem, kje je s svojim glasom slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve in njegov vodja Dr. Miro Cerar, ki v zunanji politiki sicer vedno, redno in glasno kliče po spoštovanju osnovnih človekovih pravic in mednarodnega prava? Spomnimo, Cerar se je bil v tej nameri doslej pripravljen aktivno vključevati – če ni šlo drugače, tudi samoiniciativno – v skrbi za ljudsko dobrobit. Recimo, v primeru Venezuele.

Res pa je, da nimam podatkov o brunejskih in indonezijskih naftnih nahajališčih in ameriških apetitih po tistem koncu.