Srebrenica, 8372
Enajstega julija 1995 se je sredi Evrope zgodil genocid. Umrlo je 8372 nedolžnih civilistov. Njihov greh je bila njihova narodnost. Klici k novim genocidom so tu še danes.
Ob obletnici genocida nad 8372 bošnjaškimi moškimi in fanti v Srebrenici sem se udeležil žalne slovesnosti z minuto molka na Mestnem trgu v Ljubljani. O čustvenosti trenutka najbrž ne rabim zgubljati besed, nikoli pa ni dovolj opozoril o nevarnosti in neumnosti teh črnih pik človeštva, ki vsakič znova najdejo svoja mesta v političnih strategijah.
V srebreniškem pokolu na strani žrtev ni bilo politikov in milijonarjev. Padli so preprosti, delavni ljudje. Padli so njihovi otroci, ki bi postali preprosti, delovni ljudje. V norosti nacionalizma so po njih vozili s tanki in streljali preprosti, delovni ljudje, ki so svoje otroke vzgajali v preproste, delovne ljudi.
Oboji žrtve. Eni žrtve strelov, drugi žrtve političnih programov. Nacionalizem, rasizem in sovraštvo sta bila na Balkanu, kot v vsaki vojni, del premišljene politične strategije. Takrat smrtni sovražniki so bili še nekaj let pred tragičnim julijem skupaj pili kavo, prijateljevali, se ljubili, gradili hiše in vzgajali otroke. Tovarištvo je naravno, sovraštvo programirano.
Vojn in srebreniških pokolov bo konec, ko bomo spregledali, da naš pravi sovražnik nima drugačne polti in potnega lista. Edina upravičena vojna bo tako razredna vojna, v kateri bodo združeni delovni ljudje s skupnimi močmi v družbenem preobratu premagali voljo kopičenega kapitala. Tudi ti ima ime in naslov. Srbom in Bošnjakom je to nekoč že uspelo.
(foto: Dado Ruvić / Reuters)