Punkrock Holiday 1.9

Punkrock lekcija za svet, ker svet brez ograj je svet za ljudi.

 

Tolminska punkrock fešta je nedvomno festival, ki ga mora vsaj enkrat v življenju doživeti vsak rokenrol pohodnik. Pa še kdo. Če dejstvo, da je festival vsakič razprodan še preden organizatorji objavijo seznam nastopajočih, ni dovolj, so tu še ošiljena organizacija, narnijska naravna kulisa in nenormalno izstopajoči skupnostni vajb. Skupnostni vajb, ki ga normalen človek z normalnimi komunikacijskimi in povezovalnimi veščinami v ostalem času leta (v večnem ringu med človekom na eni ter kariero, zaslužkom, varnostjo in bolečim dokazovanjem na drugi strani) prevečkrat pogreši.
Normalni ljudje, ne rabiš biti punk, welcome to paradise!

Punkrock in hardcore nista bila nikoli samo punkrock in hardcore, vedno sta bila kompas za gradnjo nove skupnosti. Tiste z ljudmi, spoštovanjem, tovarištvom, solidarnostjo in podporo na prvem mestu. Punk rock holiday je izvrstna manifestacija tega večnega duha glasbenega disidentstva.
Poveden podatek, ki novince na PRH vedno znova preseneti, mene vsakič znova očara, pa še zelo plastično pokaže naravnanost glasne mladine, je umik varnostne ograje pred odrom. Civiliziran človek ne potrebuje meja in ograj, količina potetovirane površine na telesu pa tu ne igra nikakršne vloge.
Z drugimi besedami, in naj bom pravljičen, če bi bil svet celo leto kot PRH, če bi mejo med množico in voditelji zabrisali do mere, kot jo vsakič znova sporoči PRH, bi se tudi v svetu zunaj festivalskih parcel pogovarjali drugače, v drugem jeziku.

 

1.9
Lanski festival je bil izvrsten, med nastopajočimi so s svojo brzostrelko navdušili predvsem kanadski Comeback Kid. Videl sem jih prvič, a gotovo ne zadnjič. A letos se festivala lotim bolj sistematično in navkljub močnem izboru headlinerjev dajem prednost odru na plaži, ki ponuja prostor za predstavitev mladim bendom. Roko na srce, veterane in večje plejerje, ki nastopijo na glavnem odru, sem ali že slišal v živo (v največjih primerih n-krat) ali pa me navkljub letom in stažu niso nikoli zanimali. Novo pa je sveže in samo neumnež ne bo preveril svežega.
Skratka, s petnajstletnim sinom, navdušenim obiskovalcem festivala, sva pripravila celo študijo festivalske glasbene ponudbe. Družinski projekt. Vse bende, ki bodo nastopili in jih še ne poznava, sva vnaprej preposlušala in ocenila, v kolikšni meri naju njihovi nastopi v živo kanijo zanimati? Melodika je fajn, pozerjev ne potrebujemo, družbena kritičnost je direkt desetka, na ska naj skače kdo drug… in tako naprej. Vsak je dobil povprečno oceno od 0 do 10. Cel sistem, skratka.
V špici koncertov, ki jih nikakor ne zamudiva, so na glavnem odru legende Descendants, Sick Of It All in Frank Turner, od mladih upov pa tokrat iz ponudbe najbolj štrlijo Škoti Goodbye Blue Monday. Slednji bodo nastopili kot prvi bend uradnega dela festivala. Spodaj vabim k posluhu. Naslednji PRH bo deseti.

 

(foto: Margo Mazgon)

1 komentar

  • Lep pozdrav, svaka čast za lep odnos s sinom 🙂 jaz beatboxam in sem čist vesel ko tamal pri osmih mesecih že klika(z usti) in ponavlja za mano 🙂
    Vse dobro, Sašo

Dodaj odgovor