Ob 25. obletnici srebreniškega genocida je slovenski premier objavil neslavni tvit, v katerem kot krivca za dobrih 8000 smrti navaja komunizem. Tudi tokrat. Da so Jugoslavija in nje družbeno-politični ostanki dežurni krivci za vse težave in neuspehe, ki jih doživlja skozi svojo politično pot, ni novost. Te igre smo vajeni. V tem primeru bolj zaskeli dejstvo (čeprav tudi brez pretiranega presenečenja), da je trenutni vodja izvršilne veje slovenske oblasti za svoj prav pripravljen iti čez trupla. Čez 8372 trupel.
Javnost se je odzvala, s kritikami je završalo na slovenski strani in v medijih v republikah bivše Jugoslavije. V glavnem in upravičeno, da ni državniški in da je neokusno. V teh dneh ste me mnogi pozvali k odzivu na tvit in drugega kot strinjanja z najbolj ostrimi kritiki ne morem izraziti. Pridružim se tudi mnogim opravičilom Bošnjakom: »Nismo vsi taki, premier govori v svojem imenu, mi smo z vami.« Tudi mene je sram.
Žalostno, a ne slepimo se. Ta vlada je v treh mesecih, odkar se soočamo z epidemijo ter njenimi gospodarskimi in socialnimi posledicami, pozabila na široko množico najšibkejših: samozaposlene, starostnike v domovih, študente, delavce v karanteni, upokojence, na tiste z otroki v karanteni… ni pa pozabila na ograje, aretacije in sledilno aplikacijo. Cilj in namen kratkega življenja te vlade je vzpostavitev totalne oblasti in kontrole ter preko tega podaljšanje svoje volje tudi v čas, ko jih bo že odneslo. S tem ciljem vlada sprejema ključne ukrepe vzpostavitve kontrole nad mediji in represivnim aparatom, sproti pa še – za ceno zdravja ljudi in okolja – svojim prijateljem štima biznis.
Zaveda se, da bo njen rok trajanja kratek, zato hiti. Svoje ključne projekte potrjuje hitro, ponoči, pod mizo, v interventne ukrepe vsiljuje podtaknjence in vse počne stran od javnosti.
Nezreli tviti, neodprte kuverte in drugi medijski balast so same po sebi pomembne teme, a v resnici in v tem primeru zgolj priročen slepilni manever, ki oblastnike ščiti pred dejanskim linčem (tudi svoje) javnosti. Pomislimo: če se državljanke in državljani ne bi ukvarjali s tvitom, bi najbrž vedeli, kaj prinaša novi zakon o RTV? Oziroma, kaj odnaša?