Nova osvobodilna fronta
Govor ob 76. obletnici boja Prešernove brigade na Pokljuki.
Na povabilo gorenjskih borčevskih združenj sem se udeležil slovesnosti ob obletnici zadnjega boja 3.bataljona Prešernove brigade ter obiskovalke in obiskovalce v nagovoru naslovil z nekaj razmišljanji o Osvobodilni fronti takrat in danes.
Spoštovane tovarišice in tovariši, borke in borci, članice in člani, obiskovalke in obiskovalci, zdravo! Najprej naj se iskreno zahvalim za povabilo na to slovesnost in priložnost, da spregovorim na najlepšem kosu države. Sem se vedno rad vračam.
Ta konec pa ni samo lep, je tudi strateški. Tega so se tudi v času NOB zavedali vsi. Tega se je dobro zavedal okupator, ki mu je ta kos zemlje predstavljal izhodišče za vse strani, in tega so se zavedali naši borci. A za razliko od okupatorja, partizanom, naprednim socialistom in antifašistom Pokljuka ni bila samo »kos zemlje«, bila je domovina, utrdba napredne misli in pravične družbe. Tisto, za kar je vredno živeti in umreti. Na »ta« del se rad vračam in izrekam iskreno zahvalo za povabilo.
Ker nisem niti lokalec niti član borčevskih združenj iz teh koncev, ker sem prišlek iz Rdečih revirjev, in ker si sam rad laskam, da pri svojih letih še vedno spadam med mlado generacijo antifašistov, mi dovolite, da o dogodkih, ki jih obeležujemo danes, in o lekcijah, ki nam jih ta trenutek v zgodovini ponuja, spregovorim s točno tega mesta: skozi oči nekoga, ki ni neposredno odrasel ob tej zgodbi, skozi oči nekoga, ki je premlad, da bi doživel gradnjo skupnosti na temelju lokalnih herojskih podvigov. Torej, skozi oči nekoga, ki prihaja od zunaj in je ravno dovolj umaknjen, da lahko zgodovini (in tem trenutku v njej) nastavi ogledalo.
Na to mesto se je v hudi decembrski zimi leta 1943 zatekel 3.bataljon Prešernove brigade. Po spletu okoliščin in vrsti spremenjenih ukazov, so borci pristali v Lovčevem hotelu, za njimi je bil več kot stokilometrski marš, bili so utrujeni, a poročila navajajo, da vedrega duha, celo razigrani.
A bili so tudi izdani. Ko so, v prepričanju, da so na varnem, zaspali in jih je stražila le peščica, sta jih z dveh koncev napadli dve preštevilni skupini nemških vojakov. Tja jih je poslal Jernej Hojan, njihov »tovariš«. Govoril je kot oni, oblečen je bil kot oni, boril se je kot oni. Mislili so, da je njihov človek. Mislili so, da je antifašist. Da je na njihovi strani. Da je partizan. Vnel se je boj. Vnel se je hud boj. Boj, v katerem so napredne partizanske sile pokazale vse, kar so zares bile: bili so lačni, prezebli, bolni, a neustrašni. Nemci so streljali in zažigali hotel, partizansko trdnjavo, a borci NOB se niso dali! Nemci so jih bili pozivali, da se predajo, ker sicer da jih čaka gotova smrt, a partizani so na vsak tak poziv odgovorili z odločnim ognjem. Padli z obeh strani so polnili tla. Sneg ni bil več bel.
Celo nemški major, ki je vodil napad na partizansko utrdbo, da je osupnil nad junaštvom naših borcev in zavoljo življenja svojih – tudi že utrujenih vojakov – partizane rotil, da se predajo in izstopijo iz hotela z dvignjenimi rokami ter jim zagotovil varen prehod in izpustitev domov. Tudi na ta poziv so partizani odgovorili z ognjem.
In z odločnim ognjem so odgovarjali, dokler je šlo! Ko je ostala le peščica ranjenih in skoraj brez streliva, je bila na dosegu le še ena rešitev: okupatorju se živi pač ne bodo predali! V trenutkih, ko je bilo iz gorečega hotela slišati zadnje strele, je iz njega rjovela tudi Internacionala. »Bili smo nič, bodimo vse!« Kakšna moč! Kakšna predanost! Kakšen namen! Nemci so zmagali s številko in ognjem, partizani z življenjem.
To so zgodovinska dejstva, povzetek kroniških zapisov dogodkov decembra 1943 na tem mestu. Poleg golih podatkov, je ključnega pomena, kaj nam sporočajo borci NOB od takrat v današnji čas:
Če osmislim sporočila borcev ter jih prevedem in izluščim za današnji čas, si dovolim seznam zabeležiti takole:
1. V času boja proti družbeni neenakosti, nacizmu, fašizmu in sorodnem družbenem smradu, je ključnega pomena solidarnost. Skupnost. Borci Prešernove brigade so bili skupaj. Njihova žrtev je izraz solidarnosti. Njihov najbolj radikalen prispevek solidarnosti, ki je iz NOB rodila državo pravične družbe. Model, po katerem še danes hrepeni cel svet, razen nekaj »naših« klovnov.
2. V času boja proti družbeni neenakosti, nacizmu, fašizmu in sorodnem družbenem smradu, je ključnega pomena odločnost. Brezkompromisnost. Borcem Prešernove brigade so okupatorji ponujali, jih prosili, preizkušali, rotili, grozili, oni pa so odgovarjali z ognjem. Takrat je tudi okupatorju postalo popolnoma jasno, da jih mora jemati resno.
Ne samo v vojni, v vsakem naprednem družbenem delovanju, pri vsaki družbeni revoluciji, pri vsaki spremembi, je najbolj pomemben element odločnost, neomajnost, brezkompromisnost.
3. Izdajalec. Ta je lahko lepo oblečen in govori tisto, kar hočemo slišati. Lahko je »naš človek«, ljudski, prijazen in smel.
Kot je to počel in bil Jernej Hojan, partizanski major, ki je sodeloval z okupatorjem in svoje tovariše pahnil v smrt.
Sicer brez snega in pušk, a roko na srce, in oprostite za črnogledost, živimo v času, ki ni več samo podoben tistim takrat, ampak je čas, ki postaja takšen kot tisti takrat. Čas, v katerem so eni dovolj dobri, drugi pa načrtno porinjeni na stran, ker so napačne barve, ker ljubijo napačni spol, ker so od drugod, ker verujejo drugače, zdaj celo, ker so prestari. A ne bom preveč abstrakten in filozofski. Tudi to so dejstva:
Živimo v času, ko v Vučjaku v BIH gledamo nastanek koncentracijskega taborišča. Ravno v teh dneh prihajajo poročila o nehumanih razmerah, v katere so v mraz, sneg, pomanjkanje vode in elektrike potisnjeni begunci. Ljudje, ki bežijo pred vojno in revščino. Slovenija jih noče, ker so napačne narodnosti.
Živimo v času, ko pošiljamo svoje ljudi v krizna žarišča na svetovnem jugu, kjer sami res ne sodelujemo v ubijanju, a smo ključni v poučevanju tistih, ki to počnejo. In tako polnimo begunska taborišča.
Živimo v času, ko največje založbe, ko izdajajo ponatise kultnih in legendarnih ilustratorskih del Jelke Reichman, previdno brišejo rdeče zvezdice z zastav na ladjicah, da se male glave ne bodo »ideološko kontaminirale«.
Živimo v času, ko je bolj pomembno, da namenjamo državni denar za zapiranje meja in nakupovanje vojaške opreme, ki je pri nas neuporabna, a pride prav v puščavi, kot za prepotrebno humanitarno pomoč tam in doma.
Živimo v času, ko naši župani rajši prodajajo zemljo prijateljem, kot da bi jo namenili bolnicam.
Živimo v času, ko mladi ne morejo do stanovanj, starostniki pa do postelje v domu za starejše občane.
Živimo v času, ko je vse, kar je bilo nekoč naše, skupno, zdaj razprodano, razkosano in v rokah peščice.
Živimo v času, ko lepe in bogate trgovske verige prepovedujejo brezdomcem, da pred njihovimi svetlečimi vrati zaslužijo kakšen evro ali dva s prodajo svojih revij Kralji ulice, ker njihova prisotnost trka na slabo vest.
Živimo v času, ko imamo kot družba pod palcem največ doslej, igramo se z zgodovinsko bogatim proračunom, rekordno gospodarsko rastjo. Živimo v času, ko svet še nikoli ni imel toliko milijarderjev, Slovenija pa toliko milijonarjev kot danes. A to je tudi čas, ko med nami še nikoli ni bilo toliko revežev.
Živimo v času, ko je bilo mogoče komu med vami težko nabrati sedem evrov za prevoz iz doline do sem, pa ste celo življenje delali in prispevali družbi.
In živimo v času, ko bi na mesto vsega tega lahko solidarno in odločno poskrbeli za napredno družbo, brez odrinjenih in revnih. Zlahka. To ni vesoljska znanost, to je stvar politične in družbene volje.
Predstavnik svoje generacije se venomer sprašujem, kaj gre storiti danes, da končna postaja tega družbenega vlaka ne bo nova zima 1943? Kako osnovati to novo osvobodilno fronto, ki bo solidarna, odločna, iskrena, bo ustvarila pravično družbo in se ognila katastrofam? Naša tovarišica, prijateljica Svetlana Makarovič ob boku svoje sveže biografije Luciferka servira odgovor: »Zavzemam se za prenovljeno in duhovno Osvobodilno fronto, ki bo namenjena boju za vrnitev delavskih pravic in solidarnosti.«
Rešitev je na dlani. Delavske pravice in družbena solidarnost. To je ta nova osvobodilna fronta! To je ta boj proti gnilem stanju, ko nekomu zmanjka za preživetje, da ima drug dovolj za luksuz.
In zdaj nas, preden zaključim, izzovem z vprašanjem:
Če situacijo v času NOB preslikamo na današnji čas, na kateri strani smo mi kot družba in država? Na strani antifašističnih osvoboditeljev, ki gradijo svet enakih priložnosti za vse? Ki ne vidijo ljudi različnih narodnosti, veroizpovedi, barve kože, ampak skupno človeštvo, ki ga povezujejo tovarištvo, solidarnost in enakopravnost? Smo res aktivno tam? Ali smo (načrtno ali zaradi družbene apatije) pristali na strani okupacijske sile, ki si podjarmlja svet? Nekoč oblečene v nemško uniformo, danes nosi kakšno drugo, ali pa kravato in se kiti s prijazno, zabavno, všečno retoriko?
In kdo je danes naš izdajalski komandant ter komu je zares zvest in podložen? Naši pravični družbi ali okupacijskem kapitalu?
Previdno, ampak še je čas! Zaključim s svetlo mislijo: sovražnik se je res prelevil, socialisti antifašisti pa smo še vedno tu. »Mi smo tu! Vstanimo, v suženjstvo zakleti. Bili smo nič, bodimo vse!« Smrt fašizmu! Hvala.