Ne interpeliramo Aleša Hojsa, interpeliramo fašizem

Prepis govora z interpelacije notranjega ministra Aleša Hojsa.

 

 

Današnja interpelacija je bistveno širša kot vprašanje nekega koncerta. V bistvu ne interpeliramo Aleša Hojsa, ampak interpeliramo širšo politiko vlade Janeza Janše, ki jo dobro povzame citat pesnika Andreja Rozmana: »V imenu domoljubja s suvajo nacionalno identiteto, saj je vladajoča stranka v kulturni vojni z večino Slovenije in želi do vsega kar diši po demokratičnem, socialnem in urbanem.« Interpeliramo politiko, ki v svojem jedru totalitarna v tolikšni meri, da – to je že kar smešno – niti enega svojih vodilnih ministrov ne pusti, da sprejme eno avtonomno odločitev. Kar je nepreklicni odstop ministra Hojsa v štartu bila. Niti ukiniti se ne sme.

 

Interpeliramo politiko, ki v svojem jedru totalitarna v tolikšni meri, da niti enega svojih vodilnih ministrov ne pusti, da sprejme eno avtonomno odločitev.

 

Zdaj pa k današnji široki temi. Vesel sem, da ste kolegi pred mano odprli jugoslovansko glasbo. V začetku sem želel citirati nekaj, kar prihaja iz naslova glasbene zasedbe TBF iz Splita, ki so tradicionalno družbeno kritični in ki v eni od svojim pesmi, ki govori o koncu sveta, pravijo: »A danas u saboru isti debilizam, čiji je tata bio ustaš, a čiji partizan?« Ta celotna politična razprava, pa ne samo današnja, ampak 30-letna razprava in ping pong med sredino in desnico, v Sloveniji, ni drugega kot to.

 

Partizansko-domobranski ping pong

Roko na srce, iskreno, to je šlo v zgodovini vsem na mlin, z razbitim narodom je lažje upravljati. Če je razbiti narod osredotočen na zgodbe in konflikte izpred 80-ih let, jih ne bo zanimala stanovanjska politika, jih ne bo zanimala sociala, javno zdravstvo, domovi za starejše in tako naprej. Umetnost politike je ohranjati večni status quo, iskati sovražnike in igrati ta ping pong. A ker danes govorimo o ustašu (op. Thompsonu), povem, da so zgodovinska dejstva jasna: ustaška gibanja, domobranska, četniška gibanja in druga sorodna gibanja, so kolaborirala z nacisti in fašisti ter od tam vlekla navdih.

 

Če je razbiti narod osredotočen na zgodbe in konflikte izpred 80-ih let, jih ne bo zanimala stanovanjska politika, jih ne bo zanimala sociala, javno zdravstvo, domovi za starejše in tako naprej.

 

Ampak pojdimo naprej, no! Težava, ki jo imamo danes na mizi, nista fašizem in nacizem iz leta 1941 ali pa iz 30. in 40. let prejšnjega stoletja. Problem, ki ga imamo danes na mizi, je fašizem in elementi fašizma, ki se pojavljajo v letu 2020! Fašizem, ki se mu danes sicer mogoče reče drugače, je oblečen drugače, govori drugače, a v osnovi počne iste fašistične stvari. In oh, kako boleče je spremljati trenutno vlado in videti elemente tega zavržnega dela zgodovine tudi danes.

 

Težava, ki jo imamo danes na mizi, nista fašizem in nacizem iz leta 1941 ali pa iz 30. in 40. let prejšnjega stoletja. Problem, ki ga imamo danes na mizi, je fašizem in elementi fašizma, ki se pojavljajo v letu 2020!

 

Kršenje človekovih osnovnih pravic, izkoriščanje oblasti za podrejanje celotnega represivnega aparata na vseh ključnih funkcijah: policija, vojska, SOVA, OVS, še statistični urad in tako naprej. Pa nizkotna obravnava ljudi, ki so drugih narodnosti! Mislim, da ni treba še enkrat poudariti, kaj se v tem trenutku dogaja v Postojni: kontejnerji, hrana skozi rešetke, nadzor s psi in tako naprej. Pa seksizem v komunikaciji; razne Erike, Tanje in Violete, ki bi lahko bile naslovljene kako drugače in bolj spoštljivo. Pa bratenje oblasti s kapitalom, pa napol zastonj parcele na morju… Da ne govorimo o legitimaciji in aretaciji političnih nasprotnikov na protestih! Tudi če niso nasprotniki, tudi če zgolj lahko bili nasprotniki,  tudi če ne grejo na proti-vladni protest. Legitimiranje in prijetja. To so vse dejstva in pred to vlado tega nismo videli, v vsej Sloveniji ne. Potem pa je tu še ograjevanje glavnega mesta, ker se v njem zadržujejo politični nasprotniki vlade Janeza Janše! Kje smo že to videli? V katerem času na tem istem mestu?

 

Kako boleče je spremljati trenutno vlado in videti elemente tega zavržnega fašističnega dela zgodovine tudi danes.

 

Vse to se je dogajalo v preteklih mesecih, v času, ko je ne-minister Aleš Hojs sedel v operativnem centru policije in usmerjal policijo, kako naj delajo! Dihal policistom za vrat, koga naj in koga ne? Usmerjal, na kakšen način in kam naj se premikajo in kako naj policija obravnava politične nasprotnike. Ena na ena.

 

Who’s the real Kekec?

To je zgolj ena manjši pripetljaj na seznamu nepravilnosti. In preden mi kdorkoli odgovori, da lahko  minister posega v delo policije, da je zato tukaj, da je njihov vrhovni nadrejeni, naj opozorim na mnenje Rakultete za varnostne vede. Fakulteta za varnostne pravi, povzemam, ja, minister lahko posega v delo policije, dokler govorimo o sistemskih rešitvah, dokler jim pomaga izboljšati delovni proces, ali pa karkoli sistemskega. Ne pa vsebinsko. In ne-minister Hojs se je tukaj vtaknil malce predaleč, stopil je preveč onstran svojih pooblastil. Eklatantno je izrabil položaj, tisto, čemur rečejo na oni strani Luže »abuse of power«. Nekaj, česar ne smemo dopustiti. Žalostno pa je tudi, da ne-minister Hojs ni edini: vidimo, da je to kar vzorec v tej vladi.

 

Evropa je antifašistična

Ampak, ne pozabimo, da sodobna Evropa, kar smo danes že slišali, stoji na temeljih antifašizma. Ne govorim o neki ideološki pravljici, kaj fašizem je? Gre za zelo merljiva dejstva in zapisane družbene smernice, zapisane v Deklaraciji ZN o človekovih pravicah in v vsaki ustavi vseh članic evropske skupnosti. A minister Hojs se na to požvižga, požvižga se na mednarodne standarde, požvižga se na ljudi, kar pa je v bistvu zelo komično, na isti način se predsednik vlade požvižga na njegovo avtonomno odločitev.

 

Ampak, ne pozabimo, da sodobna Evropa stoji na temeljih antifašizma.

 

Poglejte, tovrstno ministrovanje je šum, je motnja v doseganju cilja zdrave družbe, zdrave države, je zavržno, ker je nazadnjaško, je vredno kakšnega preživelega »wannabe« monarha ali totalitarnega velikega vodje, skratka… brez zveze. In je zavržno, ker nam onemogoča, da bi se tako kot družba premaknili naprej. Rine nas v tisti status quo, kjer se lahko še naprej prepiramo, kdo je za partizane in kdo je za domobrance, skratka tisti debilizem, »čiji je tata bio ustaša, a čiji partizan«, ki sem ga omenil na začetku.

Šum, ki preglasi vse pomembne odločitve, ki jih vlada sprejema pod mizo in ki škodujejo stanovanjski politiki, socialni politiki, zdravstvu, okolju, ljudem. Torej vsem, na kar cel čas tako glasno opozarjamo v Levici. In zato mora minister oditi.

Spoštovane poslanke in poslanci, danes v bistvu ne interpeliramo Aleša Hojsa, danes interpeliramo fašizem.

 

Dodaj odgovor