Islandija, 13 točk!

Na včerajšnji evropski veselici so uradno slavili Nizozemci, a svet ploska Islandiji. Poraženec: Izrael.

 

Evrovizije nisem nikoli gledal. Cuker, lajtšov, holivudski nasmeški in ta špil kar ne najdejo mesta v moji resničnosti, zato tudi nikoli nisem našel zadosti volje, da bi čas kakšnega sobotnega večera žrtvoval zanje. A sinočnji je bil drugačen. Pripravili so ga v Izraelu, državi, ki se na vse kriplje in pretege trudi doseči vesoljno popolnost v dveh stvareh: najprej, v brezkompromisnem uničenju staroselskih Palestincev in drugič, v njega piarovsko speglanem opravičevanju.
A kaj storiš, ko cel svet ve, da si ob eni svoji civilni žrtvi od leta 2014, ko si z bombami sam poraziral pol Gaze, vrnil z dobrimi 1200 grobovi? Kaj storiš, ko svet ve, da se v svoji apartheidski košnji niti približno ne nameravaš ustaviti? Ko svet ve, da so ti Palestinci pač v napoto in moraš pred svojim izsiljenim pragom te »smeti« pomesti? Številke so povedne, ljudske zgodbe še bolj.

Navkljub zavezanosti bojkotu vsega izraelskega, sem to piarovsko pirueto pač moral videti od blizu. Vem, da sem tako postal sokriv za prvo evrovizijsko prizorišče, postavljeno na tleh porušenega palestinskega mesta in na plečih izgnanih otrok, a me je potegnilo. Koliko luči in ortodontskega šiljenja bo treba do trenutka, da bo nekdo omenil Palestino in kako bodo zapeglali, če se kaj tako nedopustnega zares zgodi?

Naloga izraelskih oblasti in producentov prireditve ni bila lahka! Nam je udobno, promocija in prikaz države, ki ima Piran, Postojnsko jamo, Blejski otok in LOVE v imenu, se delata sama! Največji greh naše države sta bržkone tista neprisebna skoraj najstnika, ki sta se lani spravila na tretjega in se prenašala na FaceBook Live. Zavohal ju je … ne vem … CNN? The Independent? Pa je stvar v dveh dneh potonila.
A Izrael ima svoje neprisebne najstniške vodje. Nobena skrivnost ni bila, da bodo evrovizijsko prireditev izkoristil za propagando svoje agende. Oziroma, za propagando agende, v katero nas želijo prepričati. Roko na srce, država se v svoji promociji ne more nasloniti na nič zares avtentičnega in v Evropi izstopajočega. Stara mediteranska mesta imajo tudi Hrvati, sonce sije povsod, surfaš lahko bistveno bolj adrenalinsko na Tenerifih, nebotičnike in nakupovalna središča pa danes gradijo tudi v Tirani. Edino, kar je v tem trenutku res avtentično njihovo, izraelsko, kar zares izstopa, je …well….apartheid.

In edina logična promocijska protiutež, ki jo bo »družbeno angažirano in s širokim naborom verodostojnih informacij opremljeno evropsko občinstvo« kupilo, je kakopak fasadna prireditev, polna ljubezni, enakosti, motivacijskih nagovorov o sobivanju in sodelovanju, gesel proti rasizmu, z odrom v obliki srčka in wonderwomanko, ki pridiga o simbiozi kultur (in za tiste tri minute pozabi, da je prej celo kariero podpirala – tudi javno – izraelsko politiko)… O moj bog, še voditelj se je uprl Madonninen dvorjenju, ker da se z njunim romantičnim zapletom bržkone ne bi strinjal njegov mož. Tako odprtih src in povezovalni so bili na včerajšnji Evroviziji v Tel Avivu!

Oklepaj. Roko na srce, v bistvu so bili za odtenek šlampasti. Kot tisti lopov, ki zagotovi, da ni ničesar ukradel, še preden je sploh kdorkoli omenil krajo. In amatersko nepripravljeni na provokacije. So res mislili, da bo šlo mimo, brez da kdorkoli omeni njihov »povezovalni« modus operandi?
V svojem očitno neogretem nastopu se je šla aktivizem najprej Madonna, pa se je režiser sunkovito zganil, lučkar mu je pomagal in tisti zastavi, izraelska in palestinska, na hrbtih njenih plesalcev, sta se razšli vsaka v svojo temo. Kako pomenljivo.
In potem so bili Islandci. Pogumni in drzni. Z jajci. Ko se je Evropa zazrla v kader z ledrasto klapo na sredi, je ta izvlekla palestinske zastavice ter z njimi pomahala Tel Avivu in svetu. Ena od zastavic je bila celo zmečkana in se ni hotela poravnati, pa so si vzeli čas in jo pred kamero zgladili.
In je prišla zmeda, uuuu-ji iz občinstva, nepripravljeni rez in komentar slovenskega voditelja, kako »neposrečena poteza je bila tole«, da se tega ne dela in da Evrovizija ni politična manifestacija. Zaklepaj.

Nazaj k izraelski piar gimnastiki. Ta Evrovizija je bila predvsem politična manifestacija. Idejno-politično dovršena propagandna akcija, ki je Izrael postavila v vlogo mednarodnega zagovornika enakopravnosti in sodelovanja, vsega torej, kar njihova vojska in diplomacija v resnici najbolj prezirata. Se pa proda, takole, zacelofanjeno. Tokrat so v paket povlekli cel kontinent!
A v paketu, zavitem s svetlečim ovijalnim papirjem z izraelsko nalepko, je zapakirana tudi razmesarjena Palestina. Eno gre z drugim. Čeprav je Evropa gledala Izrael, si je zatiskala oči pred Palestino. Lajtšov na srčkastem odru je bil premočan. Saj, zakaj bi se kdorkoli, tudi med Slovenci, sploh ukvarjal s Palestino? To je njihova stvar. Konec koncev z njo nimamo navadni Slovenke in Slovenci prav ničesar.

Razen ene porušene vasi v našem imenu in nekaj deset »arabskih pamžev«, ki bodo zato lačni trkali na naša vrata, mi pa jih bomo, Žive naj vsi narodi!, pričakali s transparenti »Naj se paraziti vrnejo od koder so prišli!«.
V svobodni Evropi se bomo potem lahko v miru vrnili k bolj pomembnim vprašanjem Evrovizije: Mar Zala res ne nosi ličil?

Deli!

Dodaj odgovor