Ima se, može se.

by Primož Siter

5. oktobra, 2019

1873

Dan po propadu socialne države razmišljam, kaj naj si mislim o ljudeh, ki so ga zakrivili ter o kariernih politikih, ki so ob tem v tišini gledali v tla in se dogovarjali na hodnikih?

V četrtek dopoldne, popoldne, zvečer in ponoči smo v Državnem zboru na odboru za delo razpravljali o ohranitvi dodatka za delavno aktivnost. Vlada je predlagala njegovo ukinitev.

V trinajstih urah razprave, v katero smo prispevali izključno poslanke in poslanci Levice, smo članom odbora in javnosti večkrat in spet ponudili vse tehtne argumente, zakaj je sprejemanje predlaganega ukrepa, torej ukinitev dodatka za delavno aktivnost, socialni harakiri? Namera ministrice za delo Ksenije Klampfer in vlade, da s tem ukrepom spodbudi prejemnike socialnih transferjev in ojača njihov socialni in finančni položaj, ne stoji na ničemer trdnem, saj je kar 60 odstotkov vseh ljudi, ki dodatek prejemajo, že v delovnem razmerju. Srž argumentacije v prid ohranitvi dodatka je najlepše sežel Dan Juvan v enem svojih odzivov ministrstvu na Facebooku: »S tem ukrepom nižate oziroma odrekate socialno pomoč 5.412 osebam v rednem delovnem razmerju – ZAPOSLENIM! – in 448 samozaposlenim! Ti ljudje prispevajo k gospodarski rasti, ki jo omenjate. Ti ljudje so že zaposleni in že zasedajo delovna mesta, za katera pravite da primanjkuje delavcev. V vašem argumentu za ukinitev dodatka veje velikanska luknja – trdite da ga ukinjate zato, da bodo ljudje delali, ukinjate pa ga predvsem tistim, ki že delajo! Od 9964 prejemnikov jih dela 5860. Pri tem pa še priznavate, da je v Sloveniji 305 oseb, ki delajo več kot 128 ur na mesec pa za to ne dobijo nikakršnega plačila. 305 oseb za katere ministrstvo ve, da obstajajo, da delajo, ne da bi bili plačani. To je nezaslišano in meji na suženjstvo. Še bolj nezaslišano pa je, da gre po vsej verjetnosti osebe vključene v aktivne politike zaposlovanja, v usposabljanje na delovnem mestu, v politike, ki jih vodi vaše ministrstvo. Ti ljudje za 5 dnevni delovni teden, za 8 urni delovnik prejmejo samo povračilo za prevoz in dodatek za delovno aktivnost. Ti ljudje delajo 8 ur na dan in za to prejmejo 91 % minimalne plače v socialni pomoči.«

Še enkrat, v Sloveniji živi 305 sužnjev in ta podatek ministrstvo servira sproti, mimogrede, nekje v gradivu.

Skratka, kako bo ta ukrep pomagal šest tisočim (zdaj skoraj bivšim) prejemnikom, da bodo, kot rečeno, utrdili svoj socialni in finančni položaj, se suvereno lansirali na trg dela in bolj motivirani za gradnjo kariere (mimogrede, še enkrat, ti ljudje že delajo!) ni jasno, odgovora od ministrice pa, v trinajstih mukotrpnih urah ponavljajoča zastavljanja istega vprašanja, nismo prejeli. Ni vedela.

Nič ne de, saj je vsem jasno. Vlada zopet jemlje tistim, ki nabirajo drobtine, da se lahko prijateljčki polnih riti sladijo še naprej. Ko da bi se delali norca in preverjali, kako daleč gredo lahko s svojo politikantsko nagnusnostjo, so isti dan, ko je bratska koalicija LMŠ, Desus, SAB, SMC in SDS s svojim brezčutnim glasovalnim strojem nemo ukazala privarčevanje 16 milijonov na račun preštetih kosov kruha mater samohranilk, je njena vladna franšiza sprejela predlog davčne reforme, ki bo državni proračun (v dobro najpremožnejših) oškodovala za 72 milijonov evrov. Koliko juter brez zajtrkov v družinah samohranilk je treba, da uspešen menedžer s plačo pelje ljubico na počitnice? Ima se, može se.

Bivši parlament

A neargumentiranost ministričine in ignoriranje poslanske razprave še zdaleč ni bila edina rana nujne seje odbora za delo in (anti) socialne zadeve.  V svojem postopanju sta od vseh najbolj štrlela iz množice podpredsednica odbora, Cerarjeva Mojca Žnidarič in Alenkin predsednik Vojko Starović (sicer človek velikih besed o sodelovalni politiki in kritik neoliberalnega enoumja), ki sta sejo kot predsedujoča šofirala v izmenah.

Šofirala sta tudi po poslovniku. No, bolj orala. Poslovnik državnega zbora je osrednji pravilnik s smernicami za vodenje dela Državnega zbora in njegovih delovnih teles. Predsedujoči ter sodelujoči poslanke in poslanci so se poslovniških določil dolžni držati, da razprava, odločanje in drugi postopki tečejo nemoteno in zagotavljajo najvišjo mero demokratičnosti. V času seje je predsedujoči tisti, ki poslovniška določila tolmači in udejanja. Predsedujoča sta, vsak po svoje, storila par ključnih napak, ki si jih moderator demokratične razprave pač ne more privoščiti.

Ker nam ministrstvo ni priskrbelo vsega gradiva, ki bi nam omogočil kakovostno in argumentirano razpravo, smo uspeli s prekinitvijo točke že na prejšnji seji. Do seje je ministrstvo res pripravilo obsežen dokument, a poslalo nam ga je le manj kot dan pred njo. Analiza stanja, ki smo jo prejeli, pa ni vsebovala odgovora na ključno vprašanje, poenostavljam: koliko prejemnikov socialnih transferjev se zateka v tako imenovane socialne goljufije oziroma zlorablja socialne transferje (beri: se po socialno pomoč prifura v Mercedesu) in čaka, da jih država spodbudi k delu? Podatek vseh podatkov, ki bi omogočil tvorno razpravo. Govorili bi o dejstvih, ne o čenčah. Odločali bi na podlagi dejstev in ne čenč.

Vsak poslanec lahko kadarkoli med sejo z dvigom roke prosi za besedo za predstavitev postopkovnega predloga, torej predloga za potek seje. V Levici smo najprej pisno, potem pa tudi s tovrstnim postopkovnim predlogom predlagali prekinitev točke do časa, ko nas bo ministrstvo opremilo s potrebnimi podatki za razpravo in oblikovanje stališča. Zavrnjeno.

Cut the long story short, v nadaljevanju seje, po mnogih legitimnih postopkovnih predlogih in ko smo predsedniku z njimi očitno sedli na živce, se je samovoljno odločil, da nam jih ne bo več dovolil predlagati. Poslanci Levice tako nismo smeli več spregovoriti o postopkovnih predlogih. Sploh. Enostavno narobe.

Človek je utrujen in se mu ne da več, bi pomislili. Potem pa se je oglasila Janševa poslanka in brez težav prišla do besede. Postopkovni predlog pač, ki mu je treba dati priložnost. O koalicijskih in Janševih poslankah in poslancih, ki so mimo vrste, mikrofonov in prijav k besedi predsedniku suflirali, ukazovali, kako naj sejo vodi in o tem, kako je predsednik njihovim nasvetom in pritiskom brez razmisleka podlegel, ne bom zgubljal besed. Luštno. Demokratično in z obrazložitvijo: »Pač ne bom, ne dovolim!« Konec parlamenta.

Ko so bili argumenti Levice za poslanski skup preveč resnični in smo z njim prevečkrat nastavili ogledalo, pa so se odborniki smelo odločili izglasovati časovno omejitev naših razprav. Deset minut.  Torej, v ustanovi, ki je namenjena izmenjavi mnenj, kjer je beseda glavno orodje in kjer je osrednja dolžnost izvoljene in izvoljenega predstavljati stališča, s katerimi so ga tja poslali volivci, so nam vzeli besedo. Zaradi boleče razprave poslancev Levice, ki smo govorili zgolj tisto, kar govorijo samohranilke, enostarševske družine, brezposelni in organizacije, ki blažijo njihove stiske, smo ostali brez besede. 150 organizacij se je pridružilo pozivu ministrstvu, pa jim je predsednik Odbora za delo v Državnem zboru zalepil usta. Na seji sem jih želel vsaj našteti in poslancem predstaviti širino civilne družbe, ki temu ukrepu nasprotuje, pa mi predsedujoči ni dovolil prebrati niti golega seznama imen v celoti! Kaj drugega kot zatiskanje oči in peskovniški power-play. Ima se, može se.

Za tem, ko smo le prišli do besede s postopkovnim predlogom, smo predlagali prekinitev seje in podali poziv za sklic javne predstavitve mnenj sodelujočih organizacij. »Pa naj sami povedo!« Večina poslancev je predlog zavrnila: »Zakaj le bi v Državnem zboru dali glas revnim in njihovim zastopnikom? Tukaj govorijo močni.« Parafraziral sem Mahatmo Gandhija: »O tem, kako močna in napredna je družba, priča njen odnos do živali in najšibkejših.«

Nihče ne zanika, da smo poslanka in poslanci Levice izkoriščali in izkoristili vse postopkovne prijeme, ki so na voljo in sejo vlekli čim dlje. Zavedali smo se, da gledamo v oči socialni državi v njenih zadnjih vzdihljajih. Vsaka minuta upravičenosti do dodatka za delavno aktivnost šteje. A gliha vkup štriha in tako je naveza SDS – Šarčeva koalicija, s predsednikom odbora, ki je vestno vršil ukaze izza vogala, farsično (po Nataši Sukič) sejo potisnila do končnega glasovanja.

Ugibam, da iz arogance, ali pa se jim ni dalo prebrati, poslanci niso podprli niti tistega našega dopolnila, ki bi socialno šibkim lajšal težavne situacije s pogrebninami ob izgubi najbližjega. So pa, po predhodnih dogovorih na hodnikih (več ob koncu zapisa), gliha spet vkup štriha, podprli amandma Janševih odbornikov, ki iskalcem zaposlitve v represivni maniri nalaga sprejeti vsakršno delo, tudi podplačano in ponižujoče. Če ne bodo pridni, pohlevni in poslušni, jih kani čakati globa z odvzemom polovice denarne pomoči. Roko na srce, kaj manj represivnega od sledilcev bestiča in zaupnika Damirja Črnčeca bržkone ne gre pričakovati. Ima se, može se.

Revni glas in glas revežev

Pred glasovanjem ima vsak poslanec priložnost spregovoriti in obrazložiti svojo odločitev, svoj glas. Tu se je, po trinajstih urah vztrajnega molka, končno oglasil tudi Šarčev človek! Kao finalne besede o moralnem kompasu, orgazem na temo kulture dialoga, pa o zgledu za mlade generacije, vzdrževanju ravni demokracije in drugih pregovornih, ki jih je najbrž pobral z govorniškega lagerja svojega vodje. Lepo, da se je oglasil, prijeten mož je in njegov glas deluje pomirjujoče, a tudi on sam ni omenil najšibkejših. Govoril je o parlamentu, omiki, poslancih in zgolj potrdil vsebino moje predhodne razprave, v kateri sem odbornike opomnil, da z izogibanjem dialoga s civilno družbo zgubljajo stik z resničnostjo revščine. Tako ne razumeš, kaj pomeni 200 evrov dodatka za delovno aktivnost v samohranilskem proračunu in tovrstno navijanje za njegovo ukinitev na tvojem horizontu niti ni tako nemoralno in neetično dejanje. Štekam, tvoja resničnost so poslanci, o njih razmišljaš, o njih govoriš.

Končni izid: #sLOVEnia

Svoj glas sem obrazložil tudi sam. Lahko bi bil tehničen, a sem takrat priznal, da sem bil potek zgodovinske seje odbora za delo jemal predvsem  osebno. Našel sem se v zgodbah mater samohranilk! Kot sem že pisal, sem imel v štartu življenja, bržkone za dobro popotnico in gradnik socialnega čuta, ki mi prav pride predvsem zdaj, »once-in-a-lifetime-opportunity« bližnjega srečanja z revščino v stilu Botrstva. Mati samohranilka, propadla tovarna, pojerbane cunje, izposojanje drobiža od žlahte, jok ob položnicah…you name it. »Ne kot poslance, kot ljudi, ki premorejo vsaj nekaj dobrote v srcih, vas prosim, da te neumnosti od antisocialnega ukrepa ne podprete!« sem jih rotil. Izid poznate.

Pssst!

Ja, seja je bila dolga. Enim se pač ni dalo, bunili so se in navijali za čimprejšnji zaključek. Pozni smo bili in doma so nas čakale družine. Kombinacija njihovega slabega razpolaganja s časom in pomankanja socialnega čuta, pa se zaplete pri prioritetah. Vsak ima svoj trip, bomo že preživeli. Kar pa me je najbolj zabolelo, je bila skupina koalicijskih poslancev, ki je sejo zgolj molče spremljala. Brez komentarja, brez replike, ob naših razpravah so nemo gledali so v tla, v telefone in odgovarjali na mejle. Dobri ljudje z razštelanim kompasom. Kako že gre tista pregovorna Burkova: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne storijo ničesar?«

Aja, pa še to.

Igla na razštelanem kompasu koalicijskih poslancev se je tokrat obrnila v smeri SDS. Vse mi je postalo jasno že, ko sem med prvo pavzo na hodniku ujel klepet med državnim sekretarjem na ministrstvu in poslanko SDS. Tista nelagodna situacija, ko uletiš mimo, vidiš, da se nekaj kuha, tebe pa res ne pričakujejo, in debata utihne, dokler nisi izven slišnega polja. Sta pa vljudna in te pozdravita z nasmeškom. Prav takšna kot bosta na svojih naslednjih volilnih plakatih, s katerih bosta predlagala odpravo družbenih krivic. Morda pod istim logotipom, nasmejana in vljudna.

In tiho.

Zdaj pa res za konec.

In resnični konec, tako tega zapisa kot zdrave politične pameti.  Dan po seji sem na istem hodniku srečal tudi Jelinčiča Plemenitega. Ima se, može se.

foto: Mladina