Greenpeace in ostale gostilniške družbe

O izključevanju (kritično mislečih) okoljevarstvenikov.

 

Trenutna oblast (namenoma ne uporabljam “vlada”) se je namenila iz kolesij odločanja izključiti vse, ki niso njihovi. Torej, vso civilno družbo. Na seji Državnega zbora sem na obravnavi Zakona o ohranjanju narave in spornega amandmaja nacionalistov ministru za okolje Andreju Vizjaku (ki izključitev civilne družbe iz sistemov odločanja argumentira z, češ, ne moremo upoštevati vsake gostilniške debate, svoje nestrinjanje sporočil naslednje (prepis magnetograma):

 

“Navkljub vsem lepim besedam o vključujočih politikah in prenovah standardov in tako naprej… Mislim, da je vsem kristalno jasno, da gre pri tem konkretnem ukrepu za najbolj jasno izključitev motečih elementov, motečih organizacij iz projektov, ki bi lahko bili tekoči biznis. Sedaj minister vi lahko govorite o izključitvi, da rečem radikalnih stališč za parcialne interese na strani se pravi okoljevarstvenih organizacij, ampak ravno radikalna stališča za parcialne interese so tisto, s čimer se okoljevarstveniki bojujejo že ves čas na drugi strani, na strani nepremišljenega biznisa, ki hoče posegati v naravne vire. Nič drugega kot radikalna stališča za parcialne interese! O tem, da gre za jasno uničevanje pri tem koraku demokratičnih standardov in uničevanje okolijskih standardov mislim, da je Nataša (op. Sukič) zelo lepo povzela v svojem zaključku. Na kakšen način, naj sam orišem sliko na kakšen način ukrep, ki ga imamo na mizi praktično onemogoča sodelovanje katerekoli okoljevarstvene organizacije oziroma, dajmo reči temu 99 odstotkov vseh okoljevarstvenih organizacij in iniciativ posameznikov, združenj in tako naprej.

V skladu z ukrepom, ki ga imamo na mizi je nevladna organizacija, ki dosega standarde, da se lahko vključuje v proces odločanja ali pa v postopke umeščanja v prostor, izdaje gradbenega dovoljenja in tako naprej, mora imeti 50 aktivnih članov. Koliko aktivističnih skupin ima danes lahko 50 aktivnih članov? In vsi morajo biti udeleženi na zboru. Če gre za organizacijo v obliki zavoda mora imeti najmanj tri redno zaposlene osebe za polni delovni čas – pazi! – s sedmo stopnjo izobrazbe. Če gre za nevladne organizacije v obliki ustanove pa najmanj 10 tisoč evrov premoženja v tekočem letu ali v zadnjih dveh letih.

Spoštovane kolegice in kolegi, niti Greenpeace Slovenija ne dosega teh standardov, pa vsi vemo kdo so Greenpeace koliko ogromna strokovna, mednarodna organizacija je to, Greenpeace. Njihova slovenska veja ne dosega standardov, ki jim jih ta ukrep nalaga. Najbolj prominentno okoljevarstveno organizacijo ta ukrep takoj a-priori odreže. Kaj naj potem drugi? Pogoji so absurdni! V bistvu v prevodu to pomeni, da bodo nevladne organizacije s temi pogoji, ki bodo želele sodelovati kot rečeno v izdaji gradbenega dovoljenja v postopkih umeščanja v prostor in tako naprej bodo morale izpolnjevati strožje pogoje kot gospodarske družbe, ki se potegujejo, da bodo te neke projekte umeščanja v prostor izpolnjevale same. Izpolnjevati bodo morale strožje pogoje kot kader na Arsu ali pa kot na ministrstvu. Medtem ja, minister klepeta po telefonu. Kaj bo to pomenilo v praksi? Na dveh letih primerih je kolegica Nataša Sukič že omenila Petišovce in Anhovo, če se ne motim.

Jaz moram na dan privleči svoj lokalni primer, Lafarge Cement. Dolgoletna 15 let dolga zgodba, kjer je neka zasebna družba takoj po privatizaciji začela s težavami. Začela izigravati zakonodajo levo in desno, ukrivljati predpise, pritiskati na odločevalce, pritiskati na zakonodajo, pritiskat na ARSO, pritiskati na lokalno skupnost – vse, kar je bilo treba so pokrili, samo, da ne bi svojega delovanja uskladili z obstoječo zakonodajo – bodisi državno, bodisi v okviru evropskih direktiv. In potem so prišli okoljevarstveniki in so na te nepravilnosti opozorili – in so jih opozarjali 15 let na vse možne načine – strokovno, pravno, vključevali lokalne skupnosti, civilno javnost, ampak ta zasebni kapital je vedno iskal luknje. Ni se hotel pogovarjati z njimi, ni hotel upoštevati njihovih navodil, njihovih smernic, njihovih opozoril. Ne, odločili so se, da bodo raje krivili zakonodajo . In imeli so 15 let, 15 let opozoril, 15 let časa, da bi svoje delo lahko ošilili tako, da bi bilo v skladu z zakonodajo in evropskimi direktivami, ampak ne, odločili so se, da ne. In ko potem na koncu ni več šlo, ko so zakrivili vse kar je šlo zakriviti, so morali vrata zapreti. Okoljevarstveniki so bili pa tisti, na katere so s prstom pokazali za 80 ali koliko odpuščenih delavcev. In je okoljski sledila še socialna kriza. Pa bi lahko ta zasebni kapital že iz prve rekel: »OK, upoštevamo navodila in opombe okoljevarstvenikov, ki so delovali popolnoma v javnem interesu ohranjanja lokalnega okolja.« In ne bi bilo problema. Ne bi bilo problema v njihovem poslovanju, ne bi bilo problema na socialni ravni. Ampak ne, odločili so se it po svoje. In kar danes delate tukaj, to njihovo delovanje legitimizirate. Odrežete še vso tisto civilno opozicijo stran, da se niti oglasiti ne bodo več mogli. In čisto nič drugega.

Minister, ko rečete, da v bistvu se stvar nič ne spreminja, da vsi lahko sodelujejo v razpravah, to mene spominja na slovenski parlament leta 2020. Saj vsi lahko sodelujemo v razpravah. Saj tudi Primož Siter poslanec Levice lahko zdajle govori kar hoče, ampak a bo moje stališče upoštevano? Bo stališče teh okoljevarstvenikov upoštevano? Zdaj, poglejte, okoljevarstvene, katerekoli civilne nevladne organizacije družba nujno potrebuje. Zakaj? Zato, ker so kot smo slišali »watch dogs«. Ker so psi čuvaji, ki opozorijo na napako. Ki delujejo aktivistično tam, kjer država klecne. In tam kjer jih je več – to je zelo dober pokazatelj, tam kjer je civilne več in je bolj angažirana, to je indikator, da je na tistem področju država klecnila. Zato imamo veliko civilno-družbenih organizacij n aktivistov v okoljevarstvu in v recimo sociali, v opozarjanju na revščino. Zato, ker je tam država šibka. Na drugi strani pa nisem videl civilne organizacije, ki bi opozarjala na nevšečnosti, ki jih ima kapital. Ne, vedno je to obratno sorazmerno delo. In zdaj, spoštovani minister, spoštovani predstavniki Vlade, ni poanta v tem, da se odreže civilno družbo iz procesa odločanja, problem je v tem, da Vlada ne dela.

(foto: slovenia.info, RTVSLO.si)

Dodaj odgovor